Sprejemanje je nekaj kar nam lahko prinese veliko notranjega miru in spoznanja o samemu sebi.

Ko se znamo uglasiti na sprejemanje, smo lahko tisto kar zares smo. Ugotovimo, da je naša duša kraj kjer prebiva spokojen kraj. Prostor kjer si lahko odpočijemo, pustimo telesu, da energija prosto teče in si tako pomagamo, da se lažje znajdemo v vsakdanjih življenjskih situacijah.

Da bi se naučili prilagoditi sprejemanje in ga uporabljati v odnosu s samim seboj je potrebno biti vztrajen in delovati skozi zavest svoje duše namesto uma, ki vas želi držati na avtopilotu.

Ko vam bo v vaši notranjosti uspelo vzpostaviti dober dialekt s svojo dušo boste našli vašo pravo naravo. Kraj kjer samo obstajate in ste popolni taki kot ste, z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi (ki so iluzija, saj vsaka domnevna slaba slabost nosi dobro v življenje).

Ko se naučimo najti svojo točko sprejemanja, svoj center in ko se naučimo ločiti kaj je glas našega uma oz. ega, ki nas ohranja v zaporu, kjer se spopadamo z žalostjo, občutkom, da nismo dovolj dobri, jeze… in tistega glasu, ki nam ga prišepetava naša duša, ki nosi mir in spokoj.

Zadovoljstvo, da smo in obstajamo. Hvaležnost za vse kar imamo in ljubezen do samega sebe in stvarstva.

Ko se odločimo, da bomo sprejeli sebe v svetu take kot smo, si odpremo možnost, da ustvarimo življenje kjer nam je udobno in si tako pomagamo zmanjšati stres in ohranjati zdravega duha.

Kaj pa se zgodi kadar si ne izberemo sprejemanje?

Ko nastopi v življenju težka situacija s katero se moramo spopasti, nas naš um oz. ego zelo rad zavede in spelje na kriva pota. Um hitro zbudi v nas negativna občutja, ki se lahko končajo edino le tako, da ostanemo brez energije in nesrečni. Um je zanka, ki se jo je potrebno naučiti prepoznavati in z njo upravljati. Kadar delujemo skozi um, se rad oglasi glas, ki nam govori, da nismo dovolj dobri. Strah, ki nam brani, da bi se zrelo spopadali z izzivi v življenju. Žalost, ki nam megli duha in nemoč, ki nam daje občutek, da smo obtičali in ne vidimo svetlobe na koncu tunela. Z eno besedo. Kadar delujemo iz uma ustvarimo prostor bolečine. Če pa se nasprotno odločimo za sprejemanje, potem se v nas odpre prostor možnosti kjer se lahko osvobodimo vseh spon uma in uživamo življenje. To ne pomeni, da bo vedno lahko a zagotovo bo veliko lažje in naša resničnost bolj prijetna.
Pa si poglejmo realno situacijo:
Že nekaj let hodimo v službo, ki nam jemlje energijo. Odnosi so slabi in plačilo ni najboljše. Zahteve so vedno višje medtem, ko so razmere za delo vedno slabše. Vsak dan po končanem delu razmišljamo kako bi radi pretrgali ta krog in dali odpoved. A tu nastopi strah in polno vprašanj povezanih z njim. Kako bom plačeval položnice? Ali bom dovolj hitro našel drugo zaposlitev? Kaj naj storim, da bo bolje? Nato se zgodi sledeče. Šef nam pove, da je zaradi slabega poslovanja primoran zmanjšati delovno silo in, da ste vi na listi za odpust. V tistem trenutku vaše telo preplavi tesnoba. Strah kako naprej. Ob enem se čutite olajšane a vseeno vam je neznano pred vami uganka. Ko tisti dan pridete domov, poskusite vse skupaj odmisliti. Težavo bi najraje potlačili. Ali v nasprotnem primeru, bi radi težavo čim prej rešili in tako začnete s prisilnim reševanjem težave. Vaš um divja kot nor in v njem se pojavlja polno skrbi. Preplavi vas obremenjenost in kakor hitro je mogoče, bi radi poiskali rešitev kako naprej. Čutite velik pritisk in tako se takoj vržete v iskanje nove službe še predno bi si dali čas, da se uzrete vase in premislite kaj bi sploh radi od življenja. Z tistim občutkom strahu in obremenjenosti na hitro začnete iskati novo službo. Vsaka zavrnitev vas potre. Ne razumete zakaj se dogaja to ravno vam in se počutite, da niste dovolj dobri. Na koncu vam zmanjka moči in se počutite izžete. Vseh trud brez, da bi se uzrli vase in sprejeli situacijo vam vzame moč in zamegli duha.
Kaj pa bi se zgodilo, če bi se odločili za sprejemanje?
Šef vam pove, da ste odpuščeni. Ko odidete iz njegove pisarne, se mirno usedete za svojo mizo, zaprete oči in začutite dogajanje v sebi. Kaj se tam dogaja? Kateri občutki so se pojavili? Je to strah pred neznanim? Sprejmite ga. Dovolite si ga občutiti. Nič ni narobe z njim. Recite si po tiho. Sprejemam vse občutke, ki sem jih občutil tukaj in zdaj. Nato se osredotočite na telo. Vas kaj tišči, boli? Čutite na kakšnem predelu napetost? Sprejmite jo. Je del vas. Z dihanjem si pomagajte olajšati proces sprejemanja in predihajte morebitne napetosti, ki so se pojavile na telesu ob nastali situaciji. Tako si daste priložnost, da se povežete s seboj in samo sprejemate tisto kar se vam je zgodilo. S takšnim načinom delovanja ustvarite prostor za odmor kje lahko v miru premislite kako naprej.
Ko ste bolj povezani samim s seboj in preprečite umu, da bi zavladal nad vami, lažje slišite glas duše, ki vam bo ob pravem času prišepnila naslednji korak. Ugotovite, da je to, da vas je šef odpustil pravzaprav dobra stvar saj ste tako ali tako čutili, da potrebujete spremembo v življenju in življenje vam je prišlo naproti z namenom, da vas spodbudi in vam, da možnost, da naredite naslednji korak, ki si ga sami od sebe niste upali saj je bil strah pred neznanim prevelik.