Sprejemanje naših razlik, sprejemanje nas samih

OGLAS

DA SI PRISTEN, NE POMENI NUJNO, DA SI IZVIREN, NENAVADEN ALI UPORNIŠKI. POMENI SAMO, DA SI TO, KAR SI.

Vsi smo različni. To se zdi očitno, vendar je navadno ravno očitna trditev tista, ki zahteva, da jo vzamemo pod drobnogled in raziščemo – prav zato, ker ji sicer namenimo najmanj časa za razmislek. Čeprav si kot človeška bitja vsi delimo osnovne izkušnje, jih vsak med nami doživlja skozi svoje osebne značilnosti, ozadja, ter najpomembneje, skozi lastno zavest – tisto skrivnostno sestavino, ki nam daje občutek individualnosti, nas opredeljuje kot edinstvene in drugačne od kogarkoli drugega na svetu.

Vsak od nas potemtakem živi le del človeške izkušnje. Resničnost predsednika bo drugačna od resničnosti rudarja ali novinarke. Izkušnja ženske bo drugačna od izkušnje moškega, reveža od bogatega.

OGLAS

Vendar ne glede na to, kdo smo, nihče od nas torej ne doživlja celotnega spektra človeške resničnosti. Potemtakem je katerikoli pogled na svet, ki ga lahko imamo, nepopoln. Delno namreč temelji na resnici in delno na nevednosti.

Če ponižno sprejmemo, da je naš pogled na svet pomanjkljiv, prisluhnemo drugačnim svetovnim nazorom in opazujemo druge načine življenja, lahko razširimo naše razumevanje in pridobimo širši pogled na resničnost.

Vendar se zdi, da tega nismo zmožni, saj razlike med nami ustvarjajo konflikte in odzvanjajo splošno pomanjkanje strpnosti, ki se izraža skozi kritiko in posmeh vsakemu, ki razmišlja drugače od nas. Da ne omenjamo skrajnih primerov, ki so na žalost vse manj skrajni in postajajo vse bolj običajni, torej nasilja proti tistim, ki imajo drugačen pogled na svet.

Zakaj se še naprej prepiramo glede različnih načinov, kako želimo živeti svoja življenja?

V dobi družbenih omrežij nam je na voljo svetovni forum, ki ga lahko uporabimo za dialog in sporazumevanje. A zdi se, da več, kot je govorcev, manj je dialoga in več dvosmernih monologov, kjer nihče ne posluša in se ne uči od nikogar; vsakdo le glasneje vpije svoje mnenje.

Morda torej ni dovolj, da imamo prostor, v katerem se sporazumevamo. Morda se moramo tudi naučiti sporazumevanja.

Vsi si delimo izkušnjo, kaj pomeni biti človeško bitje, torej imamo vsi nekaj skupnega. Če postavimo to skupno izkušnjo v ospredje, lahko spoznamo, da različni odtenki resničnosti, ki jih vidimo, niso težava, ampak rešitev.

Dovolijo nam, da dopolnjujemo drug drugega in v družbi gradimo skladnost.

En največjih etičnih principov skladnega sobivanja pa nam narekuje, da živimo in pustimo živeti. S tem ne mislimo, da bi morali drug drugega ignorirati, ampak da se moramo truditi, da drugim ne vsiljujemo svojih nazorov, pri čemer pa nas hkrati ne sme biti strah niti izražati svojega mnenja niti poslušati drugih o njihovih mnenjih.

To pomeni, da se moramo potruditi razumeti druge, in razumeti, da njihove ideje niso neetične le zato, ker se sami morda ne strinjamo z njimi.

Dobro si je zapomniti, da je naš pogled na svet za druge ljudi morda vsaj toliko nenavaden in tuj, kot je nam njihov.

Naš svet se sooča s težavami. Če ne bomo zmogli poslušati in usklajevati različnih pristopov, ne bomo uspeli najti ustvarjalnih rešitev, ki so potrebne za soočanje z našimi neposrednimi izzivi. Obstaja resnična potreba po dialogu, ki se rojeva skozi prilagodljivost uma.

V tem kontekstu si lahko zastavimo naslednja vprašanja:

– Ali hitro obsojamo?
– Ali sprejemamo pravico drugega do drugačnega pogleda na svet?
– Ali zares razumemo pogled na svet, ki ga ima nekdo drug ali imamo o njegovem življenjskem nazoru samo nekakšno predstavo?
– Kako pristranski smo zaradi medijev in drugih dejavnikov, ki morda (so)oblikujejo naše razmišljanje?

Pri sprejemanju razlik je pomembno, da smo pristni.
Ne moremo sprejeti drugih, če ne sprejmemo sebe.
Včasih nas je strah biti to, kar smo, ker se bojimo biti nesprejeti.

A če se trudimo biti nekdo drug, če se trudimo biti, kar mislimo, da se od nas pričakuje, ne moremo prispevati našega dela v skupno zgodbo.

Da si pristen, ne pomeni nujno, da si izviren, nenavaden ali uporniški.
Pomeni samo, da si to, kar si. In nič ni bolj izvirnega od tega.
Ampak, da smo to, kar smo, moramo najprej narediti prvi korak vsakega filozofskega potovanja: spoznati sebe.

Kdo sem jaz in kaj zares sem? In kateri del mene temelji na družbenih običajih, strahovih in navadah?
Skladnost, ki jo naša družba tako zelo potrebuje, se začne s sprejemanjem nas samih in drugih.
To ni lahka naloga, vendar je vredna našega truda.

Avtor: Gilad Sommer