Spremeniti svet

Nekoč je živel mož, ki se je imenoval Jakob. Bil je reven, vendar brezskrben, zadovoljen je bil z malim, svoboden kakor vrvohodec in nenehno je sanjal o boljšem svetu.

Ljubil je svet, toda svet okoli njega se mu je zdel brutalen, brezsrčen in brezdušen. Zato je trpel.

“Kako bi ga lahko izboljšal?” se je spraševal. “Kako osrečiti te žalostne ljudi, ki hodijo mimo, ne da bi se ozrli po svojih soljudeh?” O teh vprašanjih je premleval, medtem ko je hodil po ulicah Prage, svojega mesta, in pozdravljal ljudi, ki mu niso odgovarjali.

OGLAS

Toda nekega dne, ko je šel mimo kraja, obsijanega s soncem, ga je prešinila ideja: “Kaj pa če bi jim pripovedoval zgodbe. Ker poznam okus ljubezni in lepote, jih bom zagotovo osrečil.” Stopil je na neko klop in začel govoriti. Osupli starčki, ženske, otroci so se ustavljali ob njem, da bi ga poslušali, nato pa so se obrnili in nadaljevali svojo pot.

Jakob, ki je menil, da sveta ne more spremeniti v enem dnevu, ni izgubil poguma. Naslednji dan je prišel na isto mesto in z močnim glasom v veter govoril najbolj ganljive besede iz svojega srca. Ob njem so se ustavljali novi ljudje, da bi ga poslušali, vendar jih je bilo manj kot pretekli dan. Nekateri so se mu posmehovali. Nekdo ga je celo imel za norega, toda Jakob se ni zmenil zanj. “Besede, ki jih sejem, bodo vzklile. Nekega dne bodo vstopile v srca ljudi in jih prebudile. Še naprej moram govoriti.”

Ni torej odnehal in dan za dnem je prihajal na veliki trg, da bi govoril ljudem, da bi govoril o čudovitih stvareh, da bi soljudem izkazal ljubezen, ki jo je čutil. Toda radovedneži so postali redki in kmalu je govoril le še oblakom, vetru in hitečim silhuetam, ki so ga komajda ošvrknile s presenečenim pogledom.

Toda vztrajal je še naprej.

Odkril je, da ne zna in ne želi početi nič drugega kot pripovedovati svoje globoke zgodbe, čeprav niso zanimale nikogar. Začel jih je pripovedovati z zaprtimi očmi, saj je čutil radost že ob tem, da jih posluša, ne da bi ga skrbelo, ali ga kdo posluša. Odtlej je govoril le še z zaprtimi očmi. Ljudje, ki se jim je zdel čudaški, so se mu v velikem loku izogibali, takoj ko so zaslišali njegov glas.

Tako so minevala leta. Toda nekega zimskega večera, ko je v večernem somraku pripovedoval čudovito zgodbo, je začutil, kako ga je nekdo potegnil za rokav. Odprl je oči in zagledal otroka. Ta je naredil porogljivo grimaso, stopil na prste in mu dejal:

“Ali ne vidiš, da te nihče ne posluša, da te nikoli nihče ni poslušal in da te nikoli nihče ne bo poslušal? Kateri hudič te žene, da tako izgubljaš svoje življenje?”

Jakob je odgovoril: “Poln sem bil ljubezni do soljudi. Zato sem nekoč, ko ti še nisi bil rojen, začutil željo, da bi jih osrečil.”

Otrok je posmehljivo vprašal: “In, ubogi norec, ali so srečnejši?”

Jakob je odkimal.

“Zakaj potem še vztrajaš?” je blago vprašal otrok, ki ga je nenadoma prevzelo sočutje.

Jakob je pomislil in dejal: “Še vedno govorim, to drži, in govoril bom do smrti. Nekoč sem to počel zato, da bi spremenil svet.” Obmolknil je, njegov obraz je zasijal in dejal je: “Danes to počnem zato, da svet ne bi spremenil mene.”

Judovska zgodba