Čeprav besede sproščeno in zaposlitveni razgovor marsikomu ne gredo ravno skupaj, pa ni treba, da je temu tako. Če le razumemo, kako si pogosto po nepotrebnem sami povzročamo stres.
Eden od zaposlitvenih razgovorov, ki se ga še danes živo spominjam je potekal nekako takole: prišla sem v podjetje, se predstavila, kadrovnica mi je 10 minut razlagala kakšno delo bo opravljal izbrani kandidat in povedala, da potrebujejo nekoga, ki lahko z delom prične takoj, dodala še, da me bodo o izbiri pravočasno obvestili in se poslovila. Jaz pa sem za nekaj časa najprej zmedeno obsedela nato pa odšla proti avtu. Na poti domov sem razmišljala, da me pravzaprav sploh ni nič vprašala, da o meni nič ne ve in se začela spraševati kaj hudiča je šlo narobe. Ugotovila pa sledeče:
1. Sproščenost in zaposlitveni razgovor so bile takrat še besede, ki mi nikakor niso šle skupaj.
Na razgovor sem odšla z mislijo, da moram nujno dobiti to zaposlitev, saj se bo v nasprotnem primeru zgodil predčasni konec sveta in vse to samo po moji krivdi. Življenje kot ga poznam se bo končalo, zemljo bodo prekrili temni oblaki in sonce ne bo nikoli več sijalo. Da naj bom sproščena? Kako že, ko pa je usoda sveta odvisna od mene?! Pretiravam, a verjamem, da razumete bistvo. Posameznemu razgovoru pogosto pripisujemo mnogo več pomena kot je potrebnega in tako nad seboj vršimo dodaten pritisk. Po nepotrebnem, seveda. Mimogrede, ko danes z distance pogledam nazaj, si lahko priznam, da ta služba zaradi narave dela tako ali tako ni bila prava zame. Zato hvala kadrovnici, ker mi je naredila uslugo in me ni zaposlila.
2. Verjela sem, da lahko spregovorim le, ko in če me kaj vprašajo.
Zaposlitveni razgovor je namenjen spoznavanju kandidata za zaposlitev. Že res, da marsikaj o človeku lahko izvemo na podlagi prvega vtisa, a kljub vsemu je za bolj poglobljeno razumevanje kandidatovega razmišljanja potreben pogovor in ne monolog kadrovnika oz. v mojem primeru kadrovnice. Z razmišljanjem, da lahko spregovorimo le kadar smo vprašani, se postavimo v podrejen položaj, ki pa nam prav gotovo ne vzbuja občutka sproščenosti. Ne pozabimo, da ima podjetje v trenutku, ko objavi oglas za prosto delovno mesto, pravzaprav problem – nimajo dovolj zaposlenih, ki bi lahko opravili vse delo – in mi smo tisti, ki so ga povabili, da jim ta problem rešimo. In naša naloga na razgovoru je, da jim zagotovimo, da smo ga sposobni rešiti. Ne glede na to ali nas kaj vprašajo ali nič. Če ne gre drugače, si bomo svojih 5 minut izborili tik pred koncem razgovora.
3. Mislila sem, da se na zaposlitveni razgovor ni treba nič pripraviti.
V 6 letih dela z iskalci zaposlitve sem ugotovila, da je to ena izmed najpogostejših napak, ki jih kandidati naredijo pred razgovorom. Vedo, da so vprašanja, ki si jih na razgovoru ne želijo dobiti, ali pa ne vedo kako bi na njih odgovorili in potem do zadnjega upajo, da se jim bo nekako izšlo, da se jih bo kadrovnik usmilil in ne bo postavil njim neljubega vprašanja. Zveni stresno? Zame je vsekakor bilo. In še nekaj drži kot pribito. V večini primerov, se jih kadrovnik ne usmili. No, mene se »moja« kadrovnica je. A to srečo sem imela le enkrat. Za večjo sproščenost je priprava na zaposlitveni razgovor nujna. Potrebno je preveriti podjetje, njihovo spletno stran, pobrskati po spletu za podatki o našem izpraševalcu in razmisliti tudi kaj in kako bomo odgovorili na morebitna vprašanja delodajalcev. Večina vprašanj je precej standardnih zato skoraj ni izgovora, da na njih ne znamo odgovoriti.
