Zgodba Prodajalke rib in cvetličarka

Srčni pristop k Resnici

Nekatere ljudi močno vleče v duhovnosti, drugi pa menijo, da so vsi duhovni iskalci slabiči. Težko je reči, zakaj pravzaprav nekoga začne privlačiti čisti Jaz. V večini primerov ta privlačnost ne bo sprožila nenavadnega prebliska Samospoznanja, temveč bo vodila k postopnemu dozorevanju.

Moj učitelj Papaji je rad pripovedoval zgodbo, ki to lepo ponazori:

Prodajalke rib in cvetličarka

Skupinica prodajalk rib je vsak dan hodila skozi gozd, po poti, ki je vodila k morju. Tam so pričakale ribiče z dnevnim ulovom. Ženske so naložile ribe v košare in jih na glavah odnesle v vas, kjer so jih prodale.

OGLAS

Tako so se nekega dne tri ženske z ribami vračale v vas, ko je nenadoma in silovito privršal monsun! Strele so bliskale, lilo je kot iz škafa. Zaradi močnega vetra so se ženske bale padajočih kokosovih orehov. Na poti skozi gozd so šle mimo majhne hiše. Tam je stanovala cvetličarka in v hiški je bila tudi cvetličarna. Ko je cvetličarka ugledala ženske v stiski, je zaklicala: “Pridite, pridite! Moj dom vam bo zavetje.”

Ženske so urno stekle k hiši. Cvetličarka je rekla: “Ne morete nadaljevati poti v takem viharju, prenevarno bi bilo! Prosim, prenočite pri meni. Ribe bodo zunaj, na hladnem zraku, ostale sveže.”

Ženske so rade volje sprejele povabilo. Košare z ribami so pustile na verandi. Gostiteljica jih je odvedla v sobo, polno rož: sivke, jasmina, čudovitih vrtnic…

“Tukaj vam bo dobro,” je rekla.

Ženske so legle, a nobena ni mogla zaspati. Ena se je ves čas nemirno premetavala.

“Kaj je narobe?” je vprašala najstarejša.
“Ne morem zaspati, tu strašno smrdi!” je rekla nemirna ženska.
“Tudi jaz ne morem zaspati, ker imam poln nos smradu cvetlic!”
“Kaj naj naredimo?”
“Vem, kaj bomo naredile,” je rekla najstarejša. Odtihotapila se je na verando, pograbila najbližjo košaro z ribami, jo podržala na dežju, jo malce pretresla in jo odnesla v hišo. Končno so ženske lahko zaspale ob vonju rib, ki so ga bile vajene. Vso noč so spale kot ubite.

Ob vonju rib so se prodajalke rib počutile dobro. Vonji vrtnic, jasmina in sivke so se jim zdeli grozni. Niso bile zmožne uživati v cvetlicah. Tako je tudi z nami. Kot da moramo znova priti na okus za svojo lastno višjo naravo. Zato se večina ljudi večino življenja kuha na majhnem ognju, če lahko tako rečem. Ker so povsem poistoveteni s svojo lastno osebnostjo, bi bilo zanje neznosno, če bi se njihova identiteta naenkrat razblinila v čisti zavesti.

Povzeto iz knjige Širnejši od neba, večji od prostora >>