Sreča – sam si svoje sreče kovač

Od česa je odvisno ali smo srečni, nesrečni, ali pa nekaj vmes in ne znamo oceniti kaj smo, kaj čutimo?

Kako na nas vpliva sreča? Kako mi vplivamo na to, da smo srečni? Mnogo je vprašanj in tudi veliko dogovorov se nam lahko naniza.

Dejstvo je, da ljudje zaznavamo srečo popolnoma različno in je v popolni neodvisnosti od načina dojemanja druge osebe. Dejstvo je tudi, da si sami ustvarjamo občutek sreče in se tudi  sami zavemo, da smo srečni – se pravi okolica na našo srečo nima vpliva. Vsaka sreča je posebna in vsak si jo jemlje na drug način. V bistvu,  pa je sreča le stanje, ko ne čutiš pomanjkanja, ko ne čutih stresa, ko si nekje v nekem ravnovesju s seboj in počneš ali živiš ali gledaš to kar ti ugaja. Si srečen ker si poročen, ali nesrečen ker si samski…lahko seveda tudi obratno. Na srečo denar in status nimata vpliva, saj gre za notranje stanje občutij posameznika. Denar sreče ne prinese, lahko si le več privoščimo, a ob tem ni nujno, da začutimo srečo. V tem prenapolnjenem svetu, ko so dobrine prisotne in si jih lažje zagotavljamo kot nekoč (seveda na žalost ne vsi) ima sreča še poseben pomen, saj veliko ljudi zmotno ocenjuje o sreči drugih. Medtem, ko je popolnoma nejasno definirati kdo je srečen in kdo ne.

OGLAS

Srečno ločeni?

Ob tem odstavku si bom vzela nekoliko več časa in napisala malce več. V času moje ¨harmonične¨ zakonske zveze sem bila prisotna na neki delavnici na kateri smo se prisotni morali na kratko predstaviti. Še danes pomnim predstavitev ženske zgodnjih srednjih let, ki je po navedbi imena, priimka, števila otrok in poklica.. navedla … in srečno ločena, ter se prešerno nasmejala. Tedaj sem se vprašala. Kako je človek lahko srečno ločen? Jaz bi bila nesrečna, če bi bila ločena.

No, mojega ¨harmoničnega ¨zakona je bilo tudi v nekaj letih po tem pripetljaju konec in žalost se mi je usedla v dušo in srce. Z izgubo sem se soočila, jo močno občutila v prsih, saj je bolelo in skelelo kar nekaj časa. Obdobje spoznanja, da lažje diham, da živim, da sem svobodna in da ni tako hudo je nastopilo po fazi žalosti, obupa, osamljenosti in zapuščenosti. Moja otroka sta bila biser v tej školjki osebne izgube in ponižanja in nikoli, ampak prav nikoli se jima ne bom mogla dovolj zahvaliti za vse bežne lepe trenutke, ki sta mi jih pripravila, da bi mi privabila nasmešek na obraz. Prav osrečiti sta me želela in dobro jima je uspevalo. Tekli so dnevi in moje razpoloženje se je izboljšalo. Bila sem neodvisna, bila sem zdrava in otroka prav tako. Denarja sem imela res malo, a imeli smo mir, zadovoljstvo, ljubezen in da srečo ?.

Po preteku leta in pol … tam nekje…sem dejansko občutila popolno srečo. Večjo, kot sem jo poznala v samem prebijanju zakona in seveda sem končno razumela… bila sem srečna – Srečno ločena in hvaležna, da sem to – srečno ločena. Sedaj vem in razumem besede, ki so mi pred več kot desetletjem povzročile dvom. Vsakdo je lahko srečen in to skoraj ob vsakem trenutku – le dovoliti si moramo, le zavedati se moramo.

Srečo lahko čutiš, ko daješ ljubezen, ko jo prejemaš, ko ugledaš jutranji svit, ko objameš svojo ljubezen, ko vidiš nasmejanega otroka, ko ti pogled objame neokrnjeno naravo, ko slišiš šepet listja, zavijanje vetra, žvrgolenje ptic, šum morja… vse je sreča, če ji dovoliš, da te objame. Če zaznaš tisti občutek v sebi in se zaveš, da je tu in da je tvoj.

Ob praznovanjih si zaželimo srečo zase, za soljudi… Jaz pa vam želim, da jo občutite in ji dovolite, da objame vaš notranji svet in vas popelje v tisti mirni vzneseni ritem srca. Srečo si ustvarjamo sami, sreča je v majhnih in drobnih trenutkih, ki se zlivajo v celoto bivanja v tem našem prenatrpanem svetlobnem potovanju. In na vso srečo si pogoje za občutenje vseh teh prijetnih dražljajev prav tako ustvarjamo sami. In kakor pravi pregovor  ¨sam si svoje sreče kovač¨ smo ustvarjalci in kreatorji naših lastnih občutij, tudi sreče.

Zato – poženimo kolesje v pravo smer. Dovolimo si občutiti ta prijetni občutek, občudujmo svet okoli sebe in znotraj sebe, saj v resnici je kaj občudovati, je kaj ljubiti in je kaj objeti. Vse to je za nas in vse smo mi.

Z ljubeznijo,

Nataša