Vedno bolj sem prepričana, da je največji izziv nas, ki delamo na sebi, se soočamo z lastnimi umskimi in čustvenimi pastmi in si ne zatiskamo oči pred šibkostmi in pomanjkljivostmi, ravno to, da se ne bojimo srečati s seboj.
Kdo smo mi? Kaj nas žene? Na katero energijo smo priklopljeni? Česa ne dovolimo? Na kakšen način sprejemamo informacije in kako jih procesiramo? Kako se vedemo v stresnih situacijah? Se hitro vdamo malodušju in nesrečnosti ali se po porazu poberemo in iščemo naprej konstruktivne rešitve?
Seveda je vsak od nas unikaten, torej neponovljiv. Mnogi reagiramo podobno zato so oblikovane različne teorije, kako se določena vrsta osebnosti ali temperamenta odziva na čustvene ovire ali umske izzive. Sama osebno ne maram predalčkanja in uvrščanja v kategorije, četudi je to v občasno pomoč pri prepoznavi in razlagi določenih odstopanj vedenja.
Se upate srečati sami s seboj? S svojimi demoni in strahovi? Pa s svojimi strastmi in užitki?
Vse se nahaja na palici, na kateri na enem koncu »sedi« Eros in na drugem Thanatos, kot ju je poimenoval dober stari stric Freud. Vse se vrti okoli najmočnejše, torej spolne energije, ki je po mojem tudi energija kreacije in obilja ter minljivosti, dejstva da sčasoma vse izzveni, tudi mi. O tem veliko razmišljam, verjetno zato, ker sem v drugi polovici biološkega bivanja, pa tudi tale drobcen virus mi je dal veliko iztočnic za iskren in poglobljen odnos do same sebe. Rada se spoznavam in ugotavljam, kako hitro in hipno reagiram na nek sprožilec, ki mi ga lahko pritisne eden od staršev.
V sebi imam in tudi vi vsi, mnoge vsebine, ki so nastale tokom otroštva in odraščanja in so bile bolj ali manj vešče regulirane s strani staršev. Njihov čustveni pritisk in manipulacijo sedaj prepoznam in se odzovem z jezo in hipnim ogorčenjem, v nekaj minutah se že znam in zmorem umiriti ter se preko čuječega dihanja povrnem v tukaj in sedaj. Zavem se, da je to moj osebni in emocionalni izziv, da je v meni nabrana snov, ki se prižge ob najmanjši iskrici enakega sprožilca oziroma vedenja katerega od staršev, ko se za nekaj hipov prelevim v majhno punčko, ki je izpostavljena pritisku staršev.
No sedaj nisem več majhna pupa, sem odrasla ženska in se z veseljem potopim v lastna doživljanja in reakcije, ki so se hipno sprožile, a sem jih tudi enako hitro ukrotila, saj se imam rada in res nimam namena izgubljati svoje dragocene energije za prežvekovanje in premlevanje nekega incidenta, za katerega starša ne bosta priznala, da sta bila povzročitelja. Na meni je, da ugotovim, kaj v meni se je premaknilo, kako sem to ozavestila in s tem preprečila, da bi do staršev začutila zamero ali jezo.
Življenje je namreč mnogo prekratko, da se zvijamo v emocionalnih zamerah, očitkih, besnih izbruhih ali jezi, ki je neplodna in za nazaj tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Vse kar lahko storimo je tukaj in sedaj, pošteno pogledamo kolikor le lahko v sebe, si nalijemo bistre vode in se povprašamo, ali smo nemara tudi sami kateri od neljubih mehanizmov naših staršev prenesli na svoje otroke. Sem dejansko povprašala sedaj odraslo hči, diplomantko psihologije ali se spomni, da sem ji kdaj naredila kakšno podobno sceno, kot sem jo sama doživela, pa me je debelo gledala in rekla, da seveda ne, saj sicer ne bi bili njeni odzivi takšni kot so, vedno zelo direktni, pošteni in odločni, obenem pa ljubeči in sočutni.
Takole, danes berete nekaj več o meni in mojem svetu. Je vaš podoben? Se soočate s podobnimi odzivi v sebi?
V branje priporočam tudi knjigo Iskreno o osebni rasti >>
