OGLAS

»Kaj nas ohranja zdrave in srečne skozi življenje? Nedavno so anketirali generacijo Y z vprašanjem, kateri so njihovi najpomembnejši cilji v življenju, in več kot 80 odstotkov jih je reklo, da je njihov glavni življenjski cilj to, da postanejo bogati. Prav tako je 50 odstotkov teh mladih odraslih reklo, da je drugi pomemben življenjski cilj to, da postanejo slavni,« začne svoj TED govor psihiater Robert Waldinger z univerze Harvard, že četrti vodja raziskave o razvoju odraslega življenja, ene najdaljših raziskav o sreči.

»Nenehno nam govorijo, da moramo še bolj delati, se še bolj gnati in še več doseči. Dobivamo vtis, da so to tiste stvari, za katerimi se moramo gnati, da bi imeli dobro življenje.« Pa je to res? Ko se bomo v starosti ozrli na svoje življenje, kaj bo za nas najpomembnejše? Na kaj bomo najbolj ponosni in kaj si bomo želeli, da bi storili več ali ponovno, če bi le imeli možnost? Kaj so torej ugotovili raziskovalci?

Trdne družbene vezi bolj kot denar, slava, družbeni položaj, IQ ali celo geni vplivajo na to, kako dolgo in kako srečno bomo živeli, ugotavlja skoraj 80 let trajajoča raziskava. Ena ključnih lekcij raziskave je torej ta, da so odnosi za nas resnično dobri in da osamljenost ubija.

OGLAS

Izkazalo se je namreč, da so ljudje, ki so bolj povezani z družino, prijatelji in skupnostjo, srečnejši, bolj zdravi in živijo dlje kot ljudje, ki niso tako povezani. Obenem jih trdne vezi varujejo pred razočaranji življenja, nasprotno pa se je doživljanje samote izkazalo za strupeno. Ljudje, ki so od drugih bolj izolirani, kot si želijo, so manj srečni, njihovo zdravje se prej skrha, prej upadejo njihove kognitivne funkcije in imajo krajšo življenjsko dobo kot ljudje, ki niso osamljeni, razlaga profesor, ki še poudarja, da je skrb za odnose enako pomembna kot skrb za telo.

Šteje kakovost

In vemo, da si lahko osamljen tudi v množici in da si lahko osamljen v zakonu, zato je pomembna lekcija raziskave tudi ta, da ni pomembno samo to, koliko prijateljev imamo in to, ali smo ali nismo v partnerskem odnosu, temveč šteje tudi kakovost naših odnosov. Izkazalo se je, da konfliktno življenje resnično škoduje zdravju. Zelo konfliktne zakonske zveze, v katerih si partnerja nista naklonjena, so zelo slabe za naše zdravje, mogoče še slabše kot ločitev. Živeti v dobrem, toplem partnerskem odnosu pa je varovalno tako za naše telo kot možgane.

»Ni potrebno, da so odnosi ves čas popolni; nekateri anketiranci so se prepirali vsak dan, ampak dokler so imeli občutek, da se v resnici lahko zanesejo en na drugega, ti prepiri niso igrali pomembne vloge,« dodaja Waldinger.

Odnosi so varovalni

»Ko smo sledili anketiranim moškim vse v njihova 80-ta, smo pogledali nazaj v njihova srednja leta, da bi videli, če lahko napovemo, kdo se bo razvil v srečnega in zdravega osemdesetletnika in kdo ne. Ko smo zbrali skupaj vse, kar smo vedeli o njih pri njihovih 50-tih, ni bila raven holesterola tista, ki je predvidela, kako bodo ostareli. Bilo je to, kako zadovoljni so v svojih odnosih. Ljudje, ki so bili najbolj zadovoljni v svojih odnosih pri 50-tih, so bili najbolj zdravi pri 80-tih. Kaže, da nas dobri in tesni odnosi varujejo pred nekaterimi tegobami staranja,« razlaga psihiater. Moški in ženske v najbolj srečnih partnerskih odnosih so v svojih 80-tih poročali, da je bilo v dnevih, ko so imeli več fizičnih bolečin, njihovo razpoloženje enako dobro. Ljudje z nesrečnimi odnosi pa so čutili še večjo telesno bolečino in neugodje.

Dobri odnosi ne ščitijo samo naših teles, temveč tudi naše možgane. Varen, povezan partnerski odnos deluje zaščitno za osebi, ki sta v tem odnosu, kjer resnično čutita, da se v stiski lahko zaneseta drug na drugega. Spomini teh ljudi namreč ostanejo ostri dlje časa. Ljudem v partnerskih odnosih, v katerih čutijo, da se ne morejo zanesti eden na drugega, spomin opeša prej.

Srečno otroštvo je tudi pomembno

Topli odnosi s starši v otroštvu napovedujejo, kako tople in varne odnose bomo imeli v odraslem življenju. In če smo jih imeli v otroštvu, to pomeni, da bomo z večjo verjetnostjo pri svojih 80-ih letih tudi sami imeli tople odnose. Dober odnos vsaj z enim bratom ali sestro pa tudi preprečuje, da bomo do svojega 50. leta starosti postali depresivni. Dobri odnosi v otroštvu napovedujejo tudi boljše fizično zdravje vso odraslo dobo. To je še posebej pomembno sporočilo za starše, razlaga Waldinger v svojem članku z naslovom Lovljenje bogatejše in polnejše ravni sreče, objavljenem v Simplify magazine.

Stalna čustvena toplina in pozornost sta ključna za vzgojo srečnih in zdravih otrok. Starši, bratje in sestre, stari starši in drugi domači so vsi pomembni, da se otroci počutijo ljubljene in povezane. Toplina, ki jo starši dajejo otrokom, jih ne razvaja, temveč jim tudi v odrasli dobi ohranja občutek, da so dobri. Topline ne smemo zamenjevati s pomanjkljivim postavljanjem meja, ki pa morajo biti tudi del vzgoje. Waldinger še pove, da so tudi konflikti sestavni del skupnega življenja, iz katerih se lahko otroci naučijo, kako premagovati konflikte izven družine, kar jim bo koristilo kasneje v življenju.

Ni prepozno

Tudi če je bilo naše otroštvo nesrečno, to ne pomeni nujno, da bomo vse življenje nesrečni. Nekaj stresa in težav koristi naši čustveni rasti in nam pomaga oblikovati mehanizme, s katerimi se bomo lahko srečevali z ovirami, razočaranji in negativnimi čustvi, kot so jeza, žalost in zavist. V vsakem obdobju življenja je otrokom potrebno pomagati, da se soočajo s svojimi težavami.

Tudi tisti, ki so imeli nesrečno otroštvo (kaotične družine, materialna nestabilnost …) sicer odraščajo manj srečni, ampak ko so stari 50 let, lahko postanejo srečni, če tudi oni pomagajo pri vzgoji naslednje generacije. Zrelost, ki je potrebna za vzgojo vnukov, pomaga zmanjšati bolečino, ki jo je lahko pustilo odraščanje.

Modrost, stara kot svet

Sporočilo, da so dobri in tesni odnosi dobri za naše zdravje in dobro počutje, je modrost, ki je stara toliko kot svet. Zakaj je to tako težko dojeti in tako zlahka spregledati? Ljudje v študiji, ki so bili ob upokojitvi najsrečnejši, so bili ljudje, ki so si poiskali zamenjavo za sodelavce. Kot današnja generacija Y so tudi številni moški iz raziskave v začetku odraslega življenja verjeli, da so slava, bogastvo in visoki dosežki tisto, za čemer morajo iti, da bodo imeli dobro življenje. Vendar je raziskava znova in znova pokazala, da so se najbolje odrezali tisti ljudje, ki so raje stavili na odnose z družino, prijatelje in skupnost.

Ni časa za prerekanje

Ko so Waldingerja, ki je sam zen menih, vprašali, kaj je njemu prinesla raziskava, je povedal, da redno meditira vsak dan in da veliko več svojega časa in energije vlaga v odnose. »Z lahkoto postanemo izolirani, se ujamemo v delu in se ne spomnimo na prijatelje, ki jih nismo videli že dolgo časa.«

Dobro življenje je zgrajeno iz dobrih odnosov. Kako to doseči?

Waldinger pravi, da so možnosti skoraj neskončne. Lahko preprosto čas pred TV-jem namenimo druženju ali oživitvi razrahljanega odnosa, dolgim skupnim sprehodom, večernim zmenkom ali pa končno pokličete družinskega člana, s katerim niste spregovorili že leta zaradi družinskih razprtij, ki terjajo strašen davek od ljudi, ki se oklepajo zamer. Življenje je prekratko za prerekanja, opravičevanja, zgago in zagovarjanje. Je samo čas za ljubezen in za to imamo na voljo samo trenutek, Waldinger navede Marka Twaina, ko sklene TED govor.

Od delavcev do predsednika ZDA

Harvardska raziskava odraslega razvoja od leta 1938 sledi življenju več kot 700 moških in jih leto za letom sprašuje o njihovem delu, življenju doma in zdravju. Anketirance so tako spraševali o kakovosti zakona, o zadovoljstvu z delom, družabnih aktivnostih, spremljali pa so tudi njihovo fizično zdravje z rednimi RTG-slikanji prsnega koša, krvnimi in urinskimi testi in EKG. Tovrstne raziskave so redke, saj jih večina zaradi različnih razlogov propade že po prvem desetletju. Okrog šestdeset moških od prvotnih 724 je še vedno živih in še vedno sodelujejo v raziskavi, večina že v 90. letu starosti. V raziskavo so kasneje vključili tudi njihove žene in otroke. Od leta 1938 so sledili življenju dveh skupin moških.

Prva skupina je začela z raziskavo, ko so bili študentje harvardske univerze. Med 2. svetovno vojno so vsi dokončali študij in večina se jih je borila v vojni. Druga skupina, ki so ji sledili, je bila skupina fantov iz najrevnejših predelov Bostona, ki so bili za raziskavo izbrani posebej zato, ker so bili iz nekaterih najbolj težavnih in zapostavljenih družin. Večina jih je živela v najemu, mnogi brez tekoče vode. Ko so vstopili v raziskavo, so intervjuvali najstnike, opravili zdravniške preglede in intervjuvali tudi njihove starše. Ti najstniki so zrasli v odrasle ljudi, ki so vstopili v vse družbene sloje. Postali so tovarniški delavci, odvetniki, zidarji, zdravniki in eden celo predsednik ZDA (John F. Kennedy). Nekateri so postali alkoholiki, nekaj jih je razvilo shizofrenijo. Nekateri so se povzpeli na socialni lestvi z dna vse do samega vrha in nekateri so to pot opravili v nasprotni smeri.

Kako se dobro starati?

George Vaillant, psihiater, ki se je harvardski raziskavi priključil sredi 60-ih let prejšnjega stoletja, je fokus usmeril na odnose in tako prvi odkril, da imajo temeljno vlogo za dolgo in kakovostno življenje. »Ko se je študija začela, nikomur ni bilo mar za empatijo ali navezanost. Ključ do zdravega staranja so odnosi, odnosi in še enkrat odnosi,« pravi Vaillant, ki v svoji knjigi Aging Wellpravi, da je zdravo staranje odvisno od šestih dejavnikov:

fizične aktivnosti, abstinence od alkohola in kajenja, zrelih mehanizmov, s katerimi se lahko spopadaš z nepredvidljivostjo življenja, uživanja v zdravi teži in trdnem partnerstvu.

Ljudje, ki se s stresom spopadajo tako, da se s težavami soočijo, namesto da si pred njimi zatiskajo oči, imajo tudi boljše odnose z drugimi – zaradi takšnega načina reševanja težav se drugi z njimi lažje ukvarjajo, pa tudi pomagati jim želijo. Zato imajo na koncu boljše odnose in širšo socialno mrežo. Za skupino anketirancev iz Bostona pa se je izkazal še en pomemben dejavnik, in sicer izobrazba, ki je pomenila tudi to, da bolj ko so bili izobraženi, večja verjetnost je, da so prenehali kaditi, jedli zmerno in tudi zmerno pili.

Avtor: Snežana Zabukovec
Vir: www.viva.si