Ves strah, ki ga občutimo, je vedno strah pred dogodki v prihodnosti.

Če smo zares v sedanjosti, se nimamo česa bati, saj prav v sedanjosti doživljamo večnost onkraj časa.

To je edina resničnost, ki jo lahko izkusimo. Večnost je stkana iz ljubezni, zato jo lahko najdemo samo v sedanjem trenutku. Vse druge oblike uporabe časa nas preganjajo in spravljajo ob pamet.

OGLAS

Alan Cohen nam opiše zgodbo, kako je med sprehodom po gozdni poti povesil pogled in opazil, da je tik pred tem, da stopi na klopotačo. Hitro je odskočil. Klopotača, ki ni bila nič bolj vesela, da ga vidi, kot je bil on vesel nje, se je odplazila v grmovje. Ko je pomislil, kako malo je manjkalo do tega, da bi ga kača pičila, ga je zmrazilo od strahu. Ampak v trenutku, ko je zagledal kačo in stopil nazaj, ni bilo nobenega strahu. Odzval se je nagonsko in naredil točno to, kar je vedel, da mora narediti. Šele ko se je aktiviral um, se je pojavil strah. Dogodek kaže na to, da ni strah nikoli potreben. Da se pojavi šele, ko um začne delovati.

Če smo v nevarnem položaju, bomo vedeli, kaj je treba narediti, in bomo to tudi naredili. Psihološka grožnja je zato precej bolj grozeča od fizične, saj nas zvleče v strah, ki nima nobene zveze s tem, kar se zares dogaja. Če kdaj začutimo strah, se vedno lahko vprašamo: »Je z mano tukaj in zdaj vse v redu?« Odgovor bo skoraj vsakič pritrdilen. Če z nami tukaj in zdaj ni vse v redu, se vprašajmo: »Kaj moram v tem trenutku narediti, da bom kos položaju, ne da bi dovolil strahu, da prevzame nadzor?«

Zaupanje in povezanost z Virom sta najboljša zaveznika, s katerima se bomo znašli v vsakršnem položaju. Če se bojimo, se preprosto prepustimo občutku in ga opazujmo. Vživimo se v vlogo opazovalca, ki strah zgolj opazuje. Ni pa nič narobe, če doživljamo strah, saj gre za človeško izkušnjo. Pa vendar ne pozabimo, da mi nismo zgolj človeška izkušnja. Božanska izkušnja je naša pravica, ki smo jo pridobili z rojstvom. Božanska izkušnja je naša usoda. Zasidrajmo se v sedanjem trenutku in strah ne bo imel več moči nad našim življenjem.

Kazalo

Kako vstopimo v portal do večnosti?

Dokler doživljamo dimenzijo časa, naj bo naš prijatelj. Živimo v skladu s kairósom, kar je grška beseda za »ob primernem božjem trenutku«, namesto s khrónosom, torej s sekundami, minutami in urami, ki jih odšteva čas in določa rok.

Primeren trenutek je pomembnejši od časa in časovnih rokov. Ne glede na to, kako blizu ali daleč so ti časovni roki, lahko vedno izberemo primeren trenutek. Pravi trenutek je nebeški trenutek, ki odpira portal do večnosti. Lahko ga doživimo med hojo. Vsak dan lahko iščemo in najdemo čim več teh portalov do večnosti.

Zaščitni znak večnosti je dobro počutje. Vsak trenutek, v katerem čutimo mir ali veselje, vstopamo v portal večnosti in vzporedne svetove. Zato sidrajmo svoje zavedanje v sedanjosti, ki je naša edina oprijemljiva resničnost in portal do večnosti.

Najpomembnejše je, da se zavedamo, da izbiramo svojo stvarnost, namesto da čakamo ali upamo, da bo dobro prišlo k nam. Dvigujmo zavest do točke, kjer je uspeh že dosežen, in pospešili bomo njegov časovni prikaz. Vse dobro, ki ga iščemo, je že tukaj. Bistvo ni v času, ampak v brezčasnosti.