Da bi ljudem pomagali uvideti, da je normalno razumevanje življenja neustrezno, je Buddha govoril o “dukkhi”, kar je prevedeno kot nezadovoljstvo ali nezadostnost.
Pogosto je svoje učenje povzel kot Resnico o “dukkhi”, njenem izvoru, prenehanju in poti, ki vodi v njeno prenehanje. Ta temeljna učenja, ki se presojajo po meri lastne izkušnje in se uporabljajo kot vodilo, so znana kot Štiri plemenite resnice.
Prva plemenita resnica: Dukkha je
Življenje, kakor ga navadno poznamo, vedno vsebuje delež neprijetnih izkušenj – bolezen, bolečina in stiske so očitni primeri. Celo v razmeroma bogatih družbah ljudje poznajo strah, stres ali izgubo smisla, ali pa se počutijo nesposobne spopasti se z izzivi življenja. Še več, tudi prijetne izkušnje so omejene in minljive. “Dukkho” lahko izzove izguba ljubljene osebe, ali pa nas prijatelj pusti na cedilu. Pokaže se tudi, da nas običajni odgovori na to, kakor so npr. iskanje užitka, večji uspeh ali drugačno razmerje, ne morejo trajno rešiti teh občutkov. To je zato, ker je izvor “dukkhe” v nas samih. Temu lahko rečete hrepenenje srca po razumevanju, miru in harmoniji. Ker gre za notranjo oziroma duhovno potrebo, ne glede na to, koliko se trudimo blažiti takšne občutke z dodajanjem prijetnih reči našemu življenju, to nikoli ne prinese pravega uspeha. Vse dokler nas žene prizadevanje po zapolnitvi minljivega in ranljivega – ne potrebujemo globokega notranjega vpogleda, da bi spoznali, kako ranljivi sta naše telo in um, bomo vedno razočarani in občutili izgubo.
“Biti zvezan s tistim, kar ne maraš je dukkha, biti ločen od tistega, kar imaš rad je dukkha, če ne dobiš, česar si želiš, je dukkha. Skratka, prisilne navade telesa in uma so dukkha.”
Druga plemenita resnica: Obstaja izvor “dukkhe”
Buddhova izkušnja je bila, da je ta napačna motivacija v samem bistvu izvor nezadovoljstva. Kako to? Z nenehnim iskanjem zapolnitve v minljivih rečeh spregledamo tisto, kar nam življenje lahko ponudi, če smo bolj pazljivi in duhovno uglašeni. Ker (zaradi nevednosti) ne uporabljamo svojih duhovnih zmožnosti, nas ženejo čustva in razpoloženja. Ko pa pozornost vendarle razkrije, da gre bolj za navado, kakor pa za našo resnično naravo, tedaj spoznamo, da to lahko spremenimo.
Tretja plemenita resnica: “Dukkha” lahko preneha
Ko enkrat razumemo Drugo resnico, ji Tretja sledi, če smo le sposobni “opustiti” svoje zavedne ali nezavedne navade. Ko naša drža ni več obrambna ali napadalna, ko na življenje reagiramo brez predsodkov in trdno vkoreninjenih pogledov, tedaj um počiva v notranji harmoniji. Navade in stališča, zaradi katerih je bilo življenje videti sovražno ali neustrezno, prenehajo.
Četrta plemenita resnica: Obstaja Pot prenehanja “dukkhe”
Ta vsebuje praktična navodila, ki z vplivanjem na življenje, kakor ga živimo, vpeljuje duhovno osredotočenje. Ne moremo nečesa “opustiti”, dokler tega nismo sposobni storiti z negovanjem svoje duhovne narave. Če pa je prisotno primerno negovanje, se bo um naravno usmeril v smer nibbane. Vse, kar pri tem potrebujemo je modrost in vedenje, da obstaja pot in tudi sredstva, da se ta pot opravi.
“Pot” je razložena kot Plemenita osmeročlena pot. Simbol “kolesa”, ki se ga pogosto rabi v budistični ikonografiji je opis te osmeročlene poti, v kateri vsak dejavnik podpira in je podprt z vsemi ostalimi dejavniki.
Budistična praksa vsebuje naslednje dejavnike negovanja: Pravilno razumevanje, Pravilen namen, Pravilen govor, Pravilno delovanje, Pravilen način življenja, Pravilen napor, Pravilno pozornost in Pravilno zbranost.
Njihova “Pravilnost” je v tem, da na življenje vplivajo skladno z vrlino, meditacijo in modrostjo, ne pa iz katerihkoli sebičnih namenov. Zato je takšna Pot “Pravilna” tako za druge, kakor tudi zase.
“Tisti, ki razume in je zelo moder,
ne pomisli, da bi škodoval sebi ali drugemu,
niti tega, da bi škodoval obema enako.
Raje misli na lastno blaginjo,
na blaginjo drugih in blaginjo obojih,
in na blaginjo vsega sveta.”
Slediti Poti
Ko so Buddho prosili naj razloži, zakaj so njegovi učenci vedno videti veseli, je pojasnil:
“Ne obžalujejo preteklosti,
niti tuhtajo o prihodnosti.
Živijo v sedanjosti;
zato sijejo.”
Tisti, ki so popolnoma dovršili to pot, najdejo v sebi umirjenost in potrpežljivost tudi v težkih časih in željo deliti srečo, ko jim gre dobro. Življenje živijo brez krivde in namesto nihanj nasilnega razpoloženja, jim um in srce ostajata umirjena in vedra skozi različne življenjske okoliščine.
To so sadovi; toda podobno kot velja za večino sadežev, morajo biti tudi ti negovani z dobrosrčnostjo, počasi in vztrajno. Prav zato je vodenje, ali preprosto druženje podobno mislečih skoraj nepogrešljivo. Odsev tega je Sangha kot zatočišče. Zelo posplošeno povedano se “Sangha” nanaša na vse duhovne sopotnike. To duhovno skupnost pa poudarja verski red menihov miloščinarjev, ki živijo v skladu z natančnimi predpisi vedenja, ki nedvoumno predstavlja vrednote budistične poti.
Budistični menihi in nune niso pridigarji, izrecno jim je prepovedano učiti, če za to niso naprošeni. So duhovni tovariši in njihovo razmerje do budističnih laikov je razmerje vzajemne podpore. Prepovedano jim je pridelovanje hrane, posedovanje denarja, morajo biti v stiku z družbo in vredni podpore. Budistični samostani niso pribežališča v sili, pač pa mesta, kjer se lahko ostane, sprejme učenje in, kar je najbolj pomembno, občuti, da je dejanje služenja in podpore cenjeno. Menihi in nune na ta način nudijo več kot le prijateljstvo in vodenje, za druge predstavljajo priložnost, da dosežejo zaupanje in samospoštovanje.
“O dobroti ne misli površno, rekoč:
“Nič mi ne more pomagati k izboljšanju.”
Vrč se napolni z vodo z nepretrganim tokom kapljic;
podobno se modri izboljšuje
in doseže srečo
po malo v vsakem trenutku.”
Vir: An Outline of Buddhism, Amaravati Publications.
www.slo-theravada.org
