Zanimivi koren ima slovenska beseda stiska, kot da bi nekdo nekaj stiskal. Seveda, vsakdo nekaj stiska, bodisi je to nekaj fizičnega, bolj pogosto mentalnega, energetskega, čustvenega… Pa je to zdravo?
No, naši predniki so to najbrž dobro poznali, zato pa so si izbrali za ta nenavaden fenomen tako priročno besedo. To, kar se pravzaprav dogaja med tem, ko stiskamo, karkoli, bomo podrobneje analizirali v nadaljevanju članka, predvsem pa to, ali je to ok, ali ne.
Človek, ki nekaj stiska mora biti v umu, v mislih, kajti drugače se ne da stiskati. Z nečim pač moraš dati fokus nečemu, da se naj stiska, pa četudi je to podzavestno. Tudi takrat obstajajo namreč podzavestne misli, ki želijo, da se naj nečesa bojimo, bežimo stran, otepamo, smo do nečesa sovražni ipd.
Z vidika spoznanja sebe oz. samo-spoznanja je to negativno, saj stisnjenost sicer vodi sčasoma do opustitve, vendar pa še vedno pripelje le tako daleč, da ostane v mislih, čustvih, olajšanju. Razen seveda, če je ta opustitev, kot ji pravimo, tako močno obdana z energijo, da pride do spoznanja tistega, kar seveda zagozdenost povzroča.
Vsekakor je to delno spoznanje, saj skozi le to sprostitev del nas, ki se je do sedaj deklariral, kot jaz, torej kot nek del, v katerem so bile shranjene »laži«, ki so nam govorile, da moramo sprožiti stiskanje, prepozna, da ni jaz, temveč Jaz.
Naj razložim, mali jaz je tisti, ki izhaja iz misli, čustev, občutkov, spominov, dejanja, torej iz tega dela nas, ki si preprosto želi, da bi nekaj izkusili. In seveda, če si tega ravno ne nadejamo, pa bi si vseeno želeli, da bi tako bilo, se ta želja porine še globlje v naš umsko-telesni aparat. Umsko telesni aparat zakaj? Ker se tam shranjujejo naše materialne stvari, ki se hočejo uresničiti v tem svetu.
Nič ni narobe z uresničitvijo v tem svetu, težava je le v tem, da si to želimo uresničiti skozi misli, čustva, postopke, koncepte ipd. Ko tako delujemo, se seveda ta del nas, ki izvira iz naše nižje narave uskladišči v naši nižji naravi. Pa boste rekli, pa saj zato smo tu, da uresničimo to, kar nam je dano, ali?
Dano nam je to in še mnogo več od tega, kar zaznavamo kot sebe. Ta mali jaz namreč hoče, da je on šef in seveda šef je tako dolgo, dokler mu to dovolimo. Kako pa? Seveda s tem, ko mu dajemo pozornost, torej našim mislim, želja, čustvom in občutkom.
V trenutku pa, ko se odpovemo nižji naravi in začnemo opazovati kako součinkujeta naša višja narava, torej Jaz z velikim J in naša nižja narava, pa lahko začnemo ločevati med njima. Nihče ne pravi, da je pot lahka, saj samo opazovanje še ne prinese ničesar. Vendar pa imamo izbiro.
Če hočemo torej, da delujemo iz naše višje narave, moramo dovoliti, da se tisto, kar izvira iz nižje narave razkadi in dovoliti, da skozi zasije samo višja narava. Takrat se tudi razkadi stiskanje, upiranje, hlepenje, hotenje ipd. in postanemo svobodni. Velikokrat celo opazimo, da ni nobene potrebe za delovanjem.
