Precej ljudi zakriva svojo tesnobo, tudi do par let ali še več. Jaz sem predvsem doma vse to zakrivala okrog 5 let, tako da vem, o čem govorim. Zakriva se zaradi strahu, kaj bodo rekli drugi, češ, da jih ne razumejo. Skrbi jih, kaj si bodo mislili drugi in zato nič ne ukrenejo, ker so tako v coni udobja (o tem več naslednjič). Bojijo se priznati, ker je to tabu tema. Pa je res to potrebno? Moje mnenje je, da ni potrebno, da je to tabu tema, saj smo vendar ljudje, ki imamo čustva. Smo bitja, ki čutimo, ki ljubimo in se veselimo. Zakaj bi morali biti v tem nelagodnem stanju toliko časa? To res ni potrebno. Tudi tisti, ki to berete in nimate teh problemov, boste zdaj razumeli te osebe. Zbudite se!
KRITIKE IN KNJIGE
Ja vem, veliko kritik je glede tega, ampak obstaja tudi veliko knjig, ki prosto govorijo o vseh teh področij. Jaz sem jih prebrala kar precej. Moram reči, da ene knjige nam res podarijo pogum, druge pa niso najbolj primerne, čeprav govorijo o tej tematiki. Tako, da izbirajte po občutku in ni problema, če preberete kakšno več, boste dobili samo več izkušenj glede tega. Samo pogumno!
POMOČ
Iz izkušenj vam govorim, da je boljše, da čim prej poiščete pomoč, ker nižje, kot boste, več boste imeli dela na sebi in težje se boste odprli. Verjemite mi, da je s tem veliko dela, ampak ne se ustrašiti. Vem pa, da je to velik korak! Je delo za celo življenje. Jaz mislim, da s tem ne bo nikoli konec, s tem delom… Vem, da vas je veliko takih, ki si ne želite iti k psihoterapevtom in vsem tem terapevtom. Jaz sem bila na začetku ista. Sem si mislila, saj mi tako ali tako ne more pomagati. Vedela sem, da moram jaz vse to ugotoviti in nihče drug. Sem pa iskala nekako to pomoč pri prijateljih. S tem se mi zdi, da tudi ni nič narobe, je pa manj učinkovito, ker nas dostikrat ljudje sploh ne razumejo. Sem oseba, ki sem želela s tem res opraviti. Ko pogledam nazaj, vidim, da tako kot je bilo, je bilo okej. Vse je tako, kot mora biti. Hotela sem se samo odreči temu pritisku v glavici. Ja naporna leta so to, ampak z notranjo močjo se da vse rešiti. Samo ne obupati! Jaz sem se veliko let obračala v krogu, nisem imela samozavesti, čeprav sem bila 100 % prepričana, da jo imam. 🙂
KAJ PA, ČE BI PROBALA TERAPEVTA ALI KOGA PODOBNEGA?
Ouff, tole je bil kar podvig, da sem se tega lotila. Bila sem kar proti terapevtom, ker tako ali tako samo pogovor ne pomaga. Nisem želela dati toliko denarja nekomu, za katerega sploh nisem prepričana, da me bo poslušal ali slišal. Zdaj sem pa prepričana, da ne smemo dajati vseh v isti koš. Niso vsi enaki, tako kot ljudje nismo vsi enaki! Niso vsi za vse! Niso vsi terapevti slabi, res ne. Tudi ni nujno, da je list papirja, na katerem piše, da je oseba psihoterapevt, tukaj sploh pomemben. Vedela sem, kakšno osebo iščem. Ta oseba nas mora samo razumeti, nas poslušati in nam podati mnenje ter smernice. Mi moramo njemu zaupati in on nam. Mora se vzpostaviti zaupanje, drugače se ne pride nikamor.
Takoj, ko sem začela razmišljati o taki pomoči, sem imela vizijo, kaj iščem. Vedela sem, da rabim osebo, ki je duhovno bolj razvita (meditacije so me vedno zanimale) in bi me posledično sploh razumela. Vedela sem, da meni osebno pogovor ne bo nič pomagal, ampak se mora nekako navezovati na energije. Zanimajo me avra in vse povezano z energijami. Vedela sem, da sem drugačna, bolj senzibilna in sem rabila tako osebo, da bi me sploh razumela. Ko sem imela to vizijo, se je na FB-ju pojavilo v tisti minuti določeno podjetje in oseba Marjana. Ko se mi odločimo globoko v sebi, pridejo sčasoma k nam takšne osebe, ki jih potrebujemo. Ali res obstajajo naključja ali je vse naključje? 🙂 Ona res obvlada, govorim iz prve roke. K njej sem začela hoditi lani (poleti 2019), zdaj pa vam že pišem zgodbo. Torej pot pod noge.
Niti pod razno vam ne govorim, da drugi terapevti niso okej. Vedite, enim so okej taki, drugim pa drugačni. Ne se zaradi tega počutiti napadeno, prosim.
ZDRAVLJENJE
Zdravljenje se komaj takrat začne, ko najdemo vzrok. Ko vemo, kaj je vzrok, potem načeloma zadeva steče kar hitro. Seveda pa so tukaj prisotni tudi padci. Kako bi se otok naučil hoditi, če ne bi padal? Ne se kaznovati, če vam kdaj gre kaj počasneje ali če ste par dni malo nižje z občutki. S tem ni nič narobe! Pri zdravljenju je vse mogoče. Ko odpirate travme in srce, se dostikrat zgodi lahko, da se še bolj zapremo vase. To se je meni zgodilo. Ko sem začela čutiti žalost, strah, jezo… sem se še bolj zaprla, ampak s tem ni nič narobe. Veliko stvari se vmes pojavi in samo od sebe izgine. Tako je tudi tukaj. Brez padcev ni uspeha! Vzroki so dostikrat kakšne travme iz preteklosti (ko si bil otrok) ali preprosto travme iz prejšnjega življenja (če verjamete ali ne mi je vseeno). Ko imate moč, ko vidite kaj si želite, preprosto steče k vam najvišje dobro.
Poslušaj se in naredi korak v sebi dobro.
To je to za ta blogg, se beremo naslednjič…
Avtor: Živa Bombek
https://natureisnotblackandwithblogspod.blogspot.com/
