Filofobija
Kot smo ljudje različni, tako tudi obstajajo različne vrste fobij oziroma strahov. Definicija fobije je, da je to močan in vztrajen strah pred okoliščinami, situacijami ali stvarmi in nima povezave z realno oziroma dejansko ogroženostjo. O fobiji govorimo takrat, če je strah tako močan, da posameznika blokira pri normalnih aktivnostih in mu s tem slabša kvalitetno življenja in odnosov.
Danes bomo razmišljali o strahu pred čustveno navezanostjo oziroma je to strah pred zaljubljanjem, pa tudi strah biti ljubljen. Temu strahu so nadeli ime filofobija. Vzroki za nastanek močnega strahu pred temi večini ljudi prijetnimi in željenimi čustvi je večinoma zaradi bolečih izkušenj v preteklosti. Večinoma čustva zaljubljenosti osebi niso bila vrnjena, zaradi tega se je razvila močna prizadetost, ki vodi v to, da se posameznik ne želi več zaljubiti, da ne bi ponovno doživel ljubezenskega razočaranja. Ko je tako prizadet posameznik bil zaljubljen, je občutil hromečo nemoč, ni bil sposoben nadzorovati misli in je podzavestno idealiziral ljubljeno osebo.
Posledično prizadete osebe, ki trpijo za filofobijo gledajo na morebitne romantične zveze kot na nekaj, kar si ne želijo, saj so se enkrat že opekli.
Vem, mislite si, da to pa ja ni ne vem kakšen strah. Saj biti zaljubljen je fajn, slišimo travo rasti in nam je vseeno za vse druge ljudi okoli nas razen za njega, po katerem vzdihujemo. Pa vendar so ljudje, ki trpijo za filofobijo prizadeti čustveno do te mere, da se načrtno nočejo zaljubiti in enačijo nezaljubljenost kot močnejšo pripadnost samemu sebi, s tem pa si okrepijo občutek moči in nadzora, posledica pa je čustvena izolacija. Ker pa smo ljudje socialna in čustvena bitja, tako prizadet posameznik trpi v osami.
Filofobi sicer lahko začnejo romantično zvezo in imajo željo, da bi imeli partnerja, a se to na neki stopnji ustavi. Takoj, ko začutijo, da bi se lahko zaljubili, pobegnejo in se ponovno osamijo. Zelo jih je strah, da se ne bi zaljubili, ker to razumejo kot nemoč in kot zahtevo, da sebe »odprejo« in s tem spet postanejo ranljivi. Če se jim zgodi, da se kljub svoji previdnosti zaljubijo, začutijo zanikanje ljubezni in se sami prepričujejo v nasprotno. S tem še krepijo razdvojenost v lastnih čustvenih stanjih.
Osebe, ki trpijo za filofobijo trdijo, da ne morejo oblikovati čustvenega odnosa. Imajo potrebo po partnerju in si želijo ljubezni, vendar ko se res zaljubijo in so jim ljubezenska čustva vrnjena, pobegnejo in se svojemu partnerju ne javijo več. Če bi jih vprašali zakaj so to naredili, bi rekli, da ne vedo. Tudi, če so predmet poželenja in zaljubljenosti neke osebe in to zvedo, se ohladijo četudi so že sami začeli razvijati določena ljubezenska čustva do te dotične osebe. Tako prizadeti posamezniki pravijo, da v sebi čutijo čustveno praznino, ki jo želijo napolniti, a ko bi lahko prišlo do tega, pobegnejo. Sicer lahko imajo intimne odnose, v katere ni vtkana čustvenost, saj jim prija pozornost, pomembno se jim zdi, da gre zgolj za fizično privlačnost. V trenutku, ko začutijo nekaj več, se odmaknejo in ohladijo.
Kot že večkrat povedano, je strah votel, okoli pa ga ni. Pa vendar je filofobija zagatna in trdovratna fobija, ki preprečuje, da bi posameznik užival v čustveni predaji in intimni čustveni bližini. Potrebno se je sprijazniti s tem, da garancije za večno ljubezen žal pač ni. Ko v sebi sklenemo pakt, da si bomo dovolili zaljubiti, se ne glede na možnost bolečine ob morebitnem razhodu, lažje in manj obremenjeno stopimo na pot oblikovanja zdravega ljubečega odnosa in se odločimo za premagovanje strahu.
Če ste se zamislili nad napisanim in ste se prepoznali, pa ne želite več biti v krču strahu pred čustvenim navezovanjem, poiščite ustrezno strokovno pomoč, saj ste vredni, da zaživite ljubezni polno življenje.
