Strah pred samoto: Kako vam kroji izbiro (napačnega) partnerja?

Med nami je veliko ljudi, ki v podzavesti nosijo strah pred samoto in posledično jih nezavedno usmerja v odnose in situacije, ki morda niso vedno v dobrobit.

Lahko skačejo iz enega odnosa v drugega. Biti sam jim je lahko strašljivo. Zato bodo pristali tudi na manj (kot si želijo) in celo končali v odnosu, ki je destruktiven, ali so v njem nesrečni, nezadovoljni itn.. Za strah pred samoto sta sicer v ozadju običajno dva najbolj pogosta razloga:

• velja družbeno prepričanje, da je biti sam „nekaj napačnega“ (ali celo, da je s samskim človekom nekaj narobe)
• nezaceljene (čustvene) rane iz otroštva in disfunkcionalni vzorci

Pri tem je dobro vedeti, da ravno strah pred samoto lahko odločilno vpliva na vaše ljubezensko življenje in romantične odnose – zaradi strahu pred samoto boste sprejeli slabšo odločitev o tem, s kom se boste zavezali v odnos in težje prekinili destruktiven odnos. Da smo, zaradi strahu pred samoto pripravljeni pristati na veliko manj, kot si v resnici želimo, ugotavlja tudi raziskava, o kateri pišejo spletni viri. Študija, ki so jo objavili v znanstveni publikaciji Revija o osebnosti in socialni psihologiji pravi, da odrasli ljudje, ki jih je strah samote in samskosti ostajajo v slabem odnosu ali pristanejo na slab odnos. Vse to, ker imajo raje nekoga ob sebi (kogarkoli), kot pa da so sami.

OGLAS

Raziskovalka Stephanie Spielmann, ki deluje na Univerzi v Torontu, je opravila sedem različnih študij, ki so se osredotočale na to, kako strah pred osamljenostjo vpliva na romantične odnose. V vseh študijah so sodelovali odrasli udeleženci različnih starosti (raziskava je sicer potekala v ZDA in Kanadi). Vsi so morali izpolnjevati spletne ankete in vprašalnike.

STRAH PRED SAMOTO JE POGOST POJAV

Raziskovalci so najprej želeli ugotoviti, ali je strah pred osamljenostjo pogost pojav. Tako je v eni izmed študij 40 odstotkov ljudi izrazilo, da se bojijo, da ne bodo nikoli imeli dolgoletnega partnerja, 18 odstotkov jih je dejalo, da se bojijo “spinsterstva”, 12 odstotkov se jih boji izgube sedanjega partnerja, 11 odstotkov jih je povedalo, da jih je strah, da bodo ostareli sami, 7 odstotkov pa je izrazilo strah, da ne bodo imeli otrok in družine, 7 odstotkov jih je celo povedalo, da se bodo počutili ničvredne, če bodo ostali sami, 4 odstotke jih je bilo strah negativnih obsodb drugih in 0,7 odstotka jih je reklo, da je kakršno koli razmerje (četudi visoko destruktivno) boljše kot biti samski.

Raziskovalci so nato naprej želeli ugotoviti, kako ta strah pred samoto vpliva na vedenje v romantičnih odnosih. Odkrili so, da ljudje zaradi strahu pred samoto raje ostanejo v nezdravih zvezah, ali pa se zadovoljijo s partnerji, ki niso tisto, kar si želijo.

Avtorji študije so prišli do naslednjega zaključka: “med vzpostavljanjem in ohranjanjem razmerja lahko tisti, ki se bojijo biti samski, dajo prednost statusu razmerja pred kakovostjo razmerja, se zadovoljijo z manj odzivnimi in manj privlačnimi partnerji in ostanejo v razmerjih, ki so manj zadovoljujoča.”

KO JE STRAH PRED SAMOTO VIR NEGATIVNEGA DOŽIVLJANJA SEBE

Strah pred samoto se lahko izraža na različne načine. Najbolj je ta strah vezan na občutek vrednosti. Se pravi, koliko se cenimo, se imamo radi in smo sebi dragoceni, pomembni. Vendar ne na ravni ega, ampak globlje v nas.

Posameznik je lahko v partnerskem odnosu, ki je disfunkcionalen (tudi visoko disfunkcionalen), a odnosa ne bo zaključil, saj je je bolje biti v v takšnem odnosu, kot biti samski. V takšnem primeru je samskost v resnici strašljiva in v njem prebuja veliko otroške bolečine, rane iz otroštva in čustvene stiske v njem. Torej, nepredelane, nezaceljene čustvene rane. Za takšnega posameznika bi bil samski stan celo dobrodošel, vendar le v primeru, da bi se odločil za delo na sebi ali terapevtsko delo.

Posameznik je samski (lahko tudi dlje časa) in neutolažljivo hrepeni po partnerju. Biti sam je boleče in osamljeno. Nikakor prijetno. Polno dvomov o sebi in svoji vrednosti. Polno vprašanj (tudi, ali je z menoj nekaj narobe). Zopet so v ozadju nezaceljene čustvene rane in vsebine iz otroštva, ki niso razrešene – disfunkcionalni odnosi s starši.

Posameznik skače iz odnosa v odnos. Po končanem enem odnosu si ne dovoli oz. vzame časa za sebe in rast ter analizo preteklega odnosa. Takoj išče nov odnos, da zapolni občutek praznine. A vedno znova ponavlja iste vzorce, ki ga v resnici bremenijo in mu jemljejo občutek vrednosti.

KAKO PREDELATI STRAH PRED SAMOTO?

Rešitev je delo na sebi in razreševanje otroštva, sprememba disfunkcionalnih družinskih vzorcev ter celjenje čustvenih ran, travm iz otroštva. Na takšen način pridemo v stik s svojim pristnim jazom – tem kar smo in se začnemo bolj zavedati svojih čustvenih potreb ter jih upoštevati. Hkrati se vse bolj cenimo in se zavedamo lastne vrednosti in dragocenosti. V nas sveti ljubezen. In šele potem smo počasi pripravljeni na lepši odnos… A le-ta je naprej v nas.