Strah pred staranjem
Naši senzorično-motorični (čutilno-gibalni) sistemi se nenehno odzivajo na vse vsakdanje obremenitve in travme z natančno določenimi mišičnimi refleksi. Velikokrat izzvani refleksi povzročijo stalno zakrčenost mišic, ki jih ne moremo – hoté – sprostiti.
Ta zakrčenost mišic postane tako zelo nehotna in podzavestna, da se prej ali slej ne spomnimo več, kako se gibati prosto. Posledice so togost, bolečine in omejeno gibanje.
Temu privajenemu stanju pozabljivosti pravimo senzorično-motorična amnezija (SMA).
Gre za to, da pozabimo, kako premikati določene mišične skupine in kako jih nadzorovati. Ker se to dogaja v osrednjem živčevju, se ne zavedamo tega, čeprav nas zelo prizadene.
Senzorično-motorična (čutilno-gibalna) amnezija zelo škoduje naši samopodobi ter vsemu, kar lahko doživimo in naredimo.
Prav to, skupaj s posledicami, si napačno predstavljamo pod izrazom »staranje«.
Toda senzorično-motorična amnezija nima prav nobene zveze s staranjem. Pojavi se lahko (in tudi se) kadar koli – od otroštva naprej.
Otroci, ki odraščajo v neurejenih družinah ali drugih strahotnih okoljih, recimo v vojni, kažejo znake senzorično-motorične amnezije: udrt prsni koš, trajno dvignjena ramena, izjemno kriv vrat. Hude nesreče ali zahtevne operacije lahko pri mladih privedejo prav do takšnih kronično zakrčenih mišic, kakršne pri starejših odraslih napačno pripisujejo staranju: na primer do skoliotičnega nagibanja trupa, rahlega šepanja ali kronične bolečine, katere vzroka ne morejo odkriti in ki bolnika muči vse do smrti.
Senzorično-motorično amnezijo povzročajo natančno določeni refleksi. Trije so in poimenoval sem jih refleks rdeče luči, refleks zelene luči in refleks travme.
So ključni del senzorično-motorične amnezije in zaokrožijo izjemno pomembne ugotovitve Hansa Selyeja in Moshéja Feldenkraisa.
Več v knjigi Somatika >> (-17%)
Somatske vaje bi bile verjetno najbolj koristne pri pouku športne vzgoje mladih.
Če bi v šolah že zgodaj uvedli program spodbujanja zavedanja svojih čutov in bolj nadzorovanega gibanja, sem prepričan, da bi že po eni generaciji opazili upad splošno razširjenih zdravstvenih težav – bolezni srca in ožilja, raka in duševnih bolezni. Trditve se zdijo pretirane, ampak nič manj kot lažne predstave o pogubnih posledicah staranja, s katerimi živimo že tisočletja.
S somatskimi vajami lahko spremenimo življenjski slog ter svoje mnenje o tem, kako sta duh in telo povezana med seboj, kakšen vpliv imamo na obvladovanje svojega življenja in kako odgovorni bi morali biti v skrbi zase.
Ta odkritja so povezana z našim pojmovanjem tega, kaj človek je in kaj lahko postane, zato imajo obsežne filozofske posledice na razumevanje narave našega obstoja.
Trdim, da senzorično-motorična amnezija opisuje skupino zdravstvenih težav, obstoj katere do zdaj še ni bil priznan. Kljub temu ta skupina najbrž predstavlja več kot polovico človeških tegob. SMA je bolezensko stanje, ki ga ni mogoče ne prepoznati ne zdraviti v okviru uradne medicine (z zdravili oziroma operacijami).
Gre za somatsko bolezensko stanje, ki ne potrebuje zdravljenja, temveč izobraževanje. V knjigi Somatika so navedene anamneze in podatki iz raziskav, zato berete praktičen uvod v novo področje somatike, na katerem velja, da mora biti človekova osebna izkušnja enako znanstveno in medicinsko pomembna kot zunanje opazovanje tretjih oseb.
Somatika nam daje navodila, kako živeti v zahtevnih pogojih mestno-industrijskega okolja in ob tem ostati zdrav – telesno in duševno. Pomaga nam razumeti nagnjenost življenja na splošno in še posebej tehnoloških družb, da nam kvarijo dobro počutje. Temu se nam ni treba slepo ukloniti, češ da je to neizogibna posledica staranja. S tem se bomo raje spopadli z odprtimi očmi in zmagali.
V knjigi se skriva tudi pomembnejše sporočilo, ki bo postalo očitno, ko boste bolje spoznali senzorično-motorično amnezijo in njene vzroke: z leti bi moralo z našimi telesi – in našimi življenji – iti na bolje vse do konca.
