Opazujem par pred seboj v Svetovalnici. Prišla sta zaradi nenavadnega vedenja skoraj najstniške hčerke. Par je ločen že nekaj let, hči živi tedensko izmenično pri enem in pri drugem staršu. Povesta, da želita smernice, kako jo ukrotiti še preden butne puberteta na polno, ker sta nemočna in prestrašena. Zelo sta bila iskrena. Prišla sta v starševski vlogi.
Ko ju poslušam v njuni zgodbi, ugotovim, da mi govorita nerazčiščene partnerske očitke in zamere, ki jih očitno nikoli prej, tudi ob ločitvi nista. Nekaj časa še poslušam, potem pa ju le opozorim in povprašam, ali delamo z namenom čiščenja partnerske problematike ali vzgojne stiske. Me čudno pogledata, saj se sploh nista zavedala, da govorita o njima kot o partnerjema, četudi formalno ne živijo več skupaj. Hitro se popravita, da želita pomoč in nasvet zgolj okoli vzgoje. In čez nekaj stavkov zopet zdrsneta v partnerske zamere.
Ta zgodba me je še dodatno utrdila v mojem prepričanju, kako škodljivo za celotno družinsko ekipo je, ko partnerske težave preidejo na polje vzgoje. Nehote in nevede se to prelije in ogrozi dinamiko med posameznimi člani. Želim poudariti, da je res pomembno, da partnerja zavestno in osredotočeno komunicirata in imata pogovore »čiščenja« zamer zgolj glede njune partnerske problematike, ko se menita kot mož in žena, kot moški in ženska in ne kot starša. Seveda sta partnerja tudi starša, ko se rodi otrok, a to sta dve različni socialni vlogi, pač mnogi izmed vseh, ki jih vsakodnevno nosimo in skozi njih igramo pričakovane socialne norme.
Kaj se zgodi, ko se partnerske zamere hočejo čistiti na področju vzgoje in starševstva?
Zastrupijo starševstvo! Namreč, ko se par krega, dokazuje vsak od partnerjev svoj prav, hitro stopita na spolzko področje, ki pa seveda zelo boli in sicer na področje vzgojnih momentov. Zelo mnogo parov si nagaja in nalašč otrokom dovoli ali prepove nekaj, kar je drugi starš dovolil ali prepovedal. En starš otroku razloži neko pravilo ali poda mejo, drugi starš pa, da se maščuje za partnerski konflikt izpred enega tedna, otroku dovoli prečkati postavljeno mejo ali jo celo porušiti. Vem, da starši to ne delate nalašč in ne kujete načrta, kako minirati drugega starša, a to se mimogrede zgodi, ko ne pucamo partnerskih zamer na področju, kjer nastanejo, torej na odnosu med obema odraslima, to je partnerjema.
Zato, dragi moji zakonci in partnerji, bodite čuječi in previdni, ko se pogovarjate o vajinih, bom rekla, odraslih zadevah. Ostanite pri njih, eden drugega opozorita, ko gresta na področje starševstva, da sta zašla s poti in se vrnita nazaj na pogovor, ki je namenjen čiščenju očitkov, zamer, nesporazumov in nakopičenih različnih idej in pobud. In res se potrudita, da ostaneta na tem poglavju.
Obenem pogosto pride do tega, da morata kot starša delovati vzgojno. Takrat zopet bodita čuječa in se menita o vzgoji in njenih izzivih ter kako skupno vzgajati podmladek, da bo odrastel v čustveno in osebnostno zdrave posameznike. Obe poglavji sta izjemno zahtevni in generirata močan stres, če niso nesoglasja sproti čiščena. Zato, dragi moji partnerji, ki ste tudi starši: potrudite se in ločujte posamezna segmenta. Bo za celotno vašo družino mnogo manj stresno in težavno.
