Svetlobno telo in merkaba I. del

Pojem svetlobnega telesa poznajo številne kulture, nekatere ga imenujejo tudi mavrično telo. Je vir zavestnosti duše, zato je z njo ves čas povezano. Glede na klasično metafizično delitev stvarstva, izhaja iz osme dimenzije, je nepolarizirano, v smislu zavestnosti pa predstavlja polno kapaciteto, do katere se duša lahko razvije. Sestavljeno je iz zavestnosti in svetlobe, duhovna naloga duše, ki ima ob začetku verig inkarnacij sila skromno zavestnost pa je, da zavestnost in svetlobo svetlobnega telesa integrira v svojo strukturo. Vendar pa prihaja do tega procesa le takrat, ko je inkarnirana v tretji dimenziji (materialni svet), tako da se integracija svetlobnega telesa ne dogaja le na ravni duše, ampak tudi na ravni fizičnega telesa in teles vseh drugih dimenzij, pri čemer je stopnja razvitosti posamezne duše premo sorazmerna s tem, v kakšni meri se je svetlobno telo integriralo v sistem duša-avrično polje-fizično telo. Po smrti/koncu posamezne inkarnacije, se proces nadaljuje v naslednji inkarnaciji. V posameznih inkarnacijiah dvigamo zavestnost skozi sproščanje ujete čustvene energije na astralni ravni, na ta način pa dobiva sistem več energije širšega informacijskega spektra, kar vodi v dvig vibracije tako fizičnega telesa kot tudi avričnega polja. V sistem se posledično inkarnira vedno več svetlobnega telesa. Ko smo z njim integrirani v zadostni meri, imamo možnost zavestnega dostopa do drugih dimenzij.

Ko dobi duša vzgib za inkarnacijo v fizično dimenzijo, se začne spuščati v nižje dimenzije, skozi katere se vibracijsko prilagaja vstopu v tretjo dimenzijo. Ko se spusti do astralne dimenzije, pride do pomembne faze inkarnacije, saj na tej ravni iz astralne substance formira astralno telo, prilagojeno njeni razvitosti. To pomeni, da je vibracija/kvaliteta astralnega telesa v skladu z energijskimi značilnostmi astralnih kopij izkušenj duše iz prejšnjih inkarnacij – več je imela duša v preteklih inkarnacijah ujete energije na astralni ravni, manj bo v aktualni inkarnaciji zavestna in potentna. Nato se duša spusti v eterično dimenzijo in formira eterično telo, katerega vibracija je usklajena s predhodno formiranim astralnim telesom, sledi pa začetek inkarnacije v fizično telo, ki je vibracijsko prav tako usklajeno s »kvaliteto« eteričnega in astralnega ter zrelostjo duše.

Verjetno najstarejši proces opisa inkarnacije svetlobnega telesa v dušo in fizično telo izhaja iz Starega Egipta, v povezavi z izrazom MerKaBa. MerKaBo so opisovali predvsem kot »vozilo«, s pomočjo katerega se lahko dvigamo v višje in spuščamo v nižje dimenzije, fizično pa naj bi šlo za dva vorteksa energije, usmerjena v nasprotno smer. Izraz je skovanka iz treh različnih besed:

– Mer: svetlobni vrtinec;

OGLAS

– Ka: nesmrtna bit človeka (nekateri avtorji Ka prevajajo kot dušo, nekateri kot duh, nekateri kot svetlobno telo);

– Ba: človeško telo.

Že iz imena je razvidno, da gre pri MerKaBi za nekakšen svetlobni vrtinec, ki obdaja sistem fizično telo – avrično polje in omogoča transferiranje »nesmrtne biti« v sistem avrično polje – fizično telo, hkrati pa povezavo z energijo Zemlje. Pravijo pa, da je lahko ta vrtinec pasiven ali aktiven. Kadar je aktiven, vzpostavi inter-dimenzionalni prehod, ki omogoča vstop svetlobnega telesa v avrično polje, fizično telo in dušo. Od Starih Egipčanov so to učenje povzeli Judje. V Tori, osrednjem konceptu njihove teologije, omenjajo izraz Merkavah, ki ima dva pomena. Prvi pomen je »voz«, drugi pa »prestol boga«. Verjetno najdemo resničen pomen izraza iz obeh tolmačenj – voz do prestola boga.

Obstajajo meditacije za aktivacijo merkabe, ki jih je razmeroma nesmiselno izvajati, dokler imamo čakre blokirane.

Mnenja, kdaj se začne duša inkarnirati v fizično telo se razlikujejo; nekateri menijo da ob spočetju, drugi, da tik pred rojstvom, za tretje pa se ta proces začne 49 dan nosečnosti … Po drugi strani pa se proces inkarnacije duše vsekakor zaključi ob rojstvu, kar pa seveda ne velja za proces inkarnacije svetlobnega telesa v sistem, ki traja vse življenje oziroma skozi številne inkarnacije. Ob rojstvu ga je v sistemu zelo malo, zato je tudi avra dojenčka zelo nežna. To ni odvisno le od zrelosti inkarnirane duše – razmeroma skromna je pri vseh dojenčkih, saj njihovo fizično telo vibracijam svetlobnega telesa ni prilagojeno, zato poteka proces postopoma. To je vzrok da tudi razmeroma izkušene duše, ob rojstvu v fizično dimenzijo, potegnejo v fizično telo zelo malo svetlobnega telesa. Tokom rosnega otroštva se paralelno dogaja več procesov, v kontekstu inkarnacije svetlobnega telesa pa sta najbolj zanimiva dva:

V otrokov sistem se še naprej inkarnira svetlobno telo, do kakšne mere, pa je odvisno od zavestnosti duše, pridobljene v prejšnjih inkarnacijah. Ker otrokov sistem na to energijo ni navajen, predstavlja zanj inkarnacija svetlobnega telesa stres in sam ga težko ozemlji. Zato pri tem rabi pomoč matere. Ko mu mati izkazuje pozornost, ljubezen in ga objema, mu s tem spontano pomaga ozemljiti svetlobno telo v sistem. Ta proces je seveda najbolj intenziven v najzgodnejši fazi otroštva, a do določene mere traja vsaj do 12 leta starosti, ko začne postajati srčna čakra aktivnejša. Ves ta proces pa vpliva na razvoj otrokove percepcije, ki se začne razvijati tako, da otrok verjame, da je ljubezen zunaj njega, kar je kasneje eden najpomembnejših faktorjev oblikovanja lažnega jaza. Tak vtis začne seveda dobivati zaradi dejstva, da mu vedno, ko se ne počuti dobro, olajšanje prinese prisotnost staršev.
Ob procesu ozemljitve svetlobnega telesa se ozemljujejo tudi energijske blokade iz astralne ravni, ki izhajajo iz prejšnjih inkarnacij – v Evropi jih v zadnjih letih pogostokrat imenujemo bolečinska telesa, Hindujci jim pravijo samskare, v starejši alkemijski literaturi pa jih obravnavajo kot kristalizirane usedline, ki v svoji biti vsebujejo travmo. V zgodnji fazi vplivajo na formiranje tipičnih reakcij otroka na zunanje dražljaje, razvoj čustvene identitete, vzpostavljanje povezave z energijo Zemlje itd., seveda pa so glavna ovira za inkarnacijo svetlobnega telesa v sistem. Ob pomoči mame (veliko objemov) lahko otrok nekatere blokade ozemlji skozi različne situacije takoj, sicer pa stare blokade vplivajo na nastajanje novih. Vsakič, ko pride do situacije, ki je otrok energijsko ne sprocesira, se okrepi količina njegove energije, ujete na astralni ravni. Ovire za vstop svetlobnega telesa v sistem pa ne izhajajo le iz astralne ravni, ampak so precej kompleksnejše in na vsaki ravni drugačne (blokade v eteričnem telesu, napetost fizičnega telesa in organov, motena kemija telesa itd.).

Se nadaljuje …