Svetlobno telo in merkaba II. del

Tekom življenja se dogaja neprestan energijski boj med osebnim vorteksom in identifikacijami, v katere se v današnjem konzumerističnem okolju najbolj intenzivno zapletajo mlade duše. Osebni vorteks daje osebi neprestane impulze, ki jo usmerjajo stran od identifikacij, k bazičnim hotenjem duše. V praksi se običajno zgodi to, da človek nekatere blokade iz astralne ravni v sistem integrira in s tem ozemlji še del svetlobnega telesa, določene blokade pa se poglobijo. Mlade duše preprosto potrebujejo določeno število inkarnacij, da se naučijo obvladovati številne zapletene situacije, s katerimi imajo opravka v današnji družbeni ureditvi.

Ne glede na to, v kakšni meri tekom življenja svetlobno telo v sistem integriramo, s staranjem upada energijska in informacijska pretočnost predvsem fizičnega telesa, ki začne izgubljati kompaktnost, usihati pa začnejo tudi energijska telesa, saj se paralelno upočasnijo tudi čustvene in mentalne funkcije. Ob smrti se začne tudi razpadanje avričnih teles. Astralno telo najprej potegne dušo in svetlobo, ki je bila v sistemu inkarnirana, na astralno raven. Ta svetloba se spet spoji s svetlobnim telesom, razpad astralnega telesa pa poteka tako, da se večji del energije, ki jo je imel človek ujeto na astralni ravni, zalepi na svetlobni del astralnega telesa in se začne skupaj z dušo in svetlobnim telesom vračati proti višjim dimenzijam. Pri tem gre predvsem za tip ujete energije, ki je odrejala človekove osebnostne lastnosti. V višjih dimenzijah so nalepljeni astralni fragmenti v inertnem stanju.

Zanimivo je dejstvo, da številni posamezniki, ki so preživeli stanje klinične smrti pričajo, da se jim je v tem stanju pred očmi odvrtel film prizorov celega življenja. Metafizika uči, da pride do stanja, ko se »zaveš vsega« v trenutku, ko se začne svetloba iz sistema fizično telo-duša-avrično polje ponovno spajati s preostankom svetlobnega telesa. Lahko se zgodi, da je v procesu umiranja in nekoliko prej kak čustveni impulz tako močan, da se posamezni deli čustvene energije, ujete na astralni ravni, ne morejo zalepiti na svetlobni del astralnega telesa in nadaljevati »pot navzgor«, ampak ostanejo v astralni dimenziji, predmetni čustveni impulz pa je lahko tako močan, da jim omogoča trajno ali občasno pojavljanje v materialnem svetu. V skrajnih primerih govorimo o »duhovih«, precej pogosteje pa o t.i. entitetah.

OGLAS

Primer: Če pride človek v nenadno situacijo, v kateri se bori za življenje, a ga potem izgubi (recimo smrt zaradi utopitve), ta boj maksimalno aktivira njegovo čustveno energijo, ki je v interakciji z astralnim telesom. V fazi umiranja torej dobi astralno telo toliko energije, da je po smrti moten proces njegovega razpada na astralni ravni. Del astralnega telesa, skupaj s fragmenti osebnosti utopljenega, v energijskem smislu preživi, vendar ga stalno vleče v fizično dimenzijo na mesto utopitve, saj fragmenti osebnosti, ki energijsko preživijo, običajno ne razumejo kaj se je zgodilo. Ob ustreznih atmosferskih pogojih (veliko vlage v zraku) je potem moč takšna astralna bitja vizualno zaznati in v takšnih primerih potem rečemo, da smo videli duha.

Ob ponovnem impulzu po inkarnaciji duše se ves proces ponovi, s tem, da so fragmenti blokirane energije iz prejšnjih inkarnacij tisti, ki imajo ključen vpliv na formiranje astralnega, eteričnega in izbor fizičnega telesa.

Ali MerKaBa obstaja v objektivnem smislu, ali gre zgolj za mentalni konstrukt?

Viri, ki povzemajo Staroegipčansko in Hebrejsko učenje, vezano na merkabo oziroma merkavo (merkavah), govorijo o tem, da nastane ob aktivaciji merkabe svetlobni vrtinec, ki se vrti v smeri nasproti urinemu kazalcu. Bil naj bi pogoj za vzpostavitev inter-dimenzionalnega prehoda, ki omogoča vstop svetlobnega telesa/zavestnosti v fizično telo in hkrati dušo. Pravijo, da se brez aktivacije merkabe ne morejo adekvatno aktivirati niti čakre, niti ni moč ustrezno dvigniti vibracij fizičnega telesa. Vendar pa je dejstvo, da druge religije in filozofije merkabe, merkave oziroma podobnega energijskega vrtinca, ne omenjajo, zato je vprašanje, ali merkaba obstaja v objektivnem smislu, seveda na mestu. Sodobna znanost o svetlobnem telesu skorajda ne govori, se pa najde tu in tam kak avtor, ki o tem piše. Eden takšnih je Bolgar dr. Georgi Stankov.

Georgi Stankov (rojen 1951) je na Tehnični univerzi v Sofiji študiral informatiko in elektroniko, kasneje pa tudi ekonomijo, paralelno pa se je med drugim izobraževal tudi na področju psihologije in filozofije. Zaradi težav s takratno komunistično oblastjo je 1975 iz Bolgarije emigriral v Nemčijo, kjer je na univerzi v Heidelbergu leta 1983 zaključil študij medicine, nadaljeval pa s študijem ekonomije in družbenih ved. Kasneje je v Münchnu vodil inštitut za raziskave delovanja zdravil in se v veliki meri posvetil proučevanju telesnih simptomov, do katerih pride pri pospešenem vstopanju svetlobnega telesa v sistem. Stankov izpostavlja, da so ti simptomi sami po sebi nenevarni, saj gre zgolj za posledice prilagajanja fizičnega telesa na nove vibracije.

Se nadaljuje …