Svoboda

OGLAS

Kaj je pravzaprav svoboda in za koga? Vsak od nas je svoboden, dokler več ni. A kaj je pravzaprav svobodno in kako se to izraža?

Vsak od nas se počuti svobodnega, dokler znotraj sebe ne čuti ovir, ovire pa pridejo od zunaj? In kaj so te ovire?

Vsekakor so ovire tisto, kar se zrcali v telesu, čustvih, mislih, občutkih, torej nekaj, kar se čuti v telesu. Samo tudi večkrat pravimo in čutimo, da te ovire izvirajo iz telesa samega.

OGLAS

To so bolezni, obolenja, vrojene stvari, prirojene napake ipd.

Ne glede na vse, pa vse to kar se pojavi kot ovira, izkušamo v telesu, čustvih, občutkih, konceptih, ipd. In kar je tukaj najbolj zanimivo, je to, da se s tem enačimo.

Enačimo se torej s telesom, s čustvi, z občutki ipd. Pa smo mi v bistvu vso to, s čimer se enačimo ali pa smo nekaj drugega, kar je pravzaprav nekaj, kar je onstran vsega tega za kar pravimo, da je naše, da ovira nas?

Da bi lahko na vse to odgovorili, je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje »Kdo sem jaz?«, torej tisti, ki vse to izkuša.
Je že res, da izkušamo čustva, občutke, bolečine, bolezni, obolenja, mi. Pa jih res? Kajti če jih ne, kdo jih potem izkuša?

Zanimivo je, da smo ne glede na to, kar izkušamo mi, kot oseba, kot ta, ki izkuša, vedno prisotni.
Ko izkušamo bolečino ali obolenje, hkrati simultano, torej na malo bolečine in malo vsega tega, kar nam predstavlja svet, seveda okušamo mi sami. Nikogar drugega ni, da bi okušal bodisi bolečino, bodisi svet.

To je naš lasten občutek »Jaz sem«.

Ta občutek je znotraj nas prisoten, ne glede kaj doživljamo in kaj nas ja zadelo. Kako je lahko temu tako?

V življenju namreč svojo pozornost obračamo tja, kar nam jo pač pritegne. In v tem primeru je to bolečina, čustvo, občutek, misel ipd. Kljub temu pa, da je naša pozornost na enem ali na več teh, pa seveda doživljamo še vse ostalo, torej tudi svet okoli nas.

Edina razlika je v tem, da ga več ne doživljamo kot prej, da je naš fokus začel vedno bolj biti usmerjen v »oviro«.
Pa smo mi res ta ovira, ali pa je ta ovira le nekaj, kar se nam prikazuje kot ovira in želi našo pozornost?

Če je ta ovira nekaj, kar želi našo pozornost je logično, da je to nekaj, kar je ločeno od nas. Torej mi in ovira, mi in čustvo, mi in misel, razmišljanje. A ni logično?

Že v naši govorici se nanašamo na to, kar smo mi in na to, kar je prisotno izven nas samih.

»Imel sem oviro.« To oviro vem opisati. »Bila je takšna in takšna, tako in tako se je čutila, takšen in takšen upor ali odpor mi je predstavljala.« Torej je naš občutek za »Jaz sem oz. sebe« zaznal to in to in potem to tudi tako in tako opisal.

To oviro smo zaznali bodisi zunaj nas, bodisi znotraj. Če smo ju zunaj nas, je logično, da je to nekaj, kar je ločeno od nas, torej nekaj, kar nam je zunanje. Vendar pa če smo jo znotraj nas, torej v našem telesu, mislih, čustvih, občutkih ipd. pa pravimo, da je to znotraj nas.

Pa je vse to, o čemer pišemo res nekaj, kar se nahaja znotraj nas ali pa je to le nekaj, kar se nam zdi, kot nekaj, kar se nahaja znotraj nas in smo za to enostavno privzeli, da je del nas in kot del nas mora seveda biti mi?

Če smo previdni pri izražanju, lahko kaj hitro opazimo, da uporabljamo svojilnike in prav ti svojilniki nam povejo kaj smo mi in kaj je naše. Pa je temu res tako?

Kajti če gledamo na naš avto, se od njega odbija svetloba, ki gre skozi oči in to svetlobo potem vidimo kot nekaj, za kar pravzaprav ne vemo, kaj je. Nam pa daje intuitivni občutek, da se gre za avto:
Pa je ta avto, ne glede na to, če smo ga kupili ali ne, del nas?

Je že res, da pravimo, ker smo ga kupili in imamo pogodbo, da je naš, vendar pa ni del nas, a ne? Skozi govorico smo se zelo hitro začeli identificirati z občutkom lastnine. In če to lastnino izgubimo, se to znotraj nas zrcali, kot da bi izgubili del nas.

Vsekakor je zelo pomembno tudi dejstvo, da bolj kot smo navezani, bolj nas odtujitev avtomobila boli, saj smo s tem, ko smo vzpostavili globlji odnos z njim, tudi vzpostavili močnejšo energetsko vez med nami in avtomobilom.

Energetsko vez?

V življenju smo zelo naučeni vzpostavljati energetske vezi in pravzaprav močnejša je ta vez med nami in tem, s čimer obstaja energetska vez, bolj imamo občutek, da je to del nas. In enako je s svobodo.

Vsak od nas pojmuje svobodo kot nekaj, kaj mu predstavlja. Definicija svobode je za vsakega od nas drugačna in vsak ja nanjo navezan na drugačen način, zato si jo vsak od nas lasti na drugačen način. Zato pa je tudi občutek izgube svobode drugačen za vsakega posameznika.

Za avtomobil je jasno, kako pa je lahko svoboda oz. občutek biti svobode nekaj izven nas, s katerim smo ustvarili energetsko vez?

Dokler je vse to kar doživljamo definirano z energetskimi povezavami mora vsekakor obstajati nekaj, kar smo mi in nekaj na kar smo mi kot občutek »Jaz sem« povezani, a ne? Obstajati morata dva, torej mi in ono kar opisujemo kot naše oz. nas same. In dokler govorimo o tem, s čimer smo povezani, lahko na to povezavo vplivamo tako ali drugače, jo preoblikujemo, ji damo drugačen kontekst. Svet dvojnosti je vse o kontekstih.

Kako torej opisati svobodo brez tega, da bi bil nanjo navezan ali z njo povezan, saj je svoboda nekaj kar je ali pa nekaj kar ni?

V trenutku, ko je svoboda nekaj, kar je, torej nekaj, kar lahko opišemo kot nekaj zunanjega ali nekaj, kar doživljamo s čutili, z mislimi, z občutki, čustvi, je svoboda predmet z vidika našega lastnega Jaza. Predmet, kako predmet, če je svoboda pojem?

Svoboda je pojem, če jo doživljamo kot nekaj, kar samo je. Vendar pa svoboda, ki je opisana z mislimi, čustvi, občutki ipd. nikoli ne more biti samo to kar je, torej ne more biti pojem. Lahko je samo nekaj, kar ima lastnosti. In v trenutku, ko ima lastnosti, teče do »svobode« kot jo definirajo lastnosti množica energetskih nitk ali povezav.

Prava svoboda nikoli nima ne takšnih ali drugačnih nitk, ki bi jo morale opisati. Prava in resnična svoboda je takšne kot je, brez, da bi jo sedaj bilo potrebno opisati kot veselo, drugič kot bolj represivno. Ta zadnja svoboda je popacana s predstavami mnogih.

Svoboda, ki pa ni popacana, pa nima nikakršnih energetskih nitk in nobenih lastnosti, ki jo opisujejo kar koli drugače kot to kar je.

Če pravijo, da je demokracija svoboda, je to svoboda, ki ima pripet cel niz lastnosti in če kot totalitarizem neki drugi niz lastnosti. A to ni svoboda, To je dogovor, kaj bi naj svoboda pravzaprav pomenila.
Torej definicija, ki je okarakterizirana z energetskimi lastnostmi tistih, ki so jo definirali in jo poizkušajo kot tako tudi vzdrževati.

Kako torej vzdrževati nekaj, kaj ima lastnosti predmeta, ki je tako ali tako izpodvržen entropiji? Le tako, da mu vedno dovajaš nov pritok energije skozi energetske povezave ali nitke tistih, ki to besedo ali predstavi vzdržujejo.

Zakaj torej ne govorim o tej svobodi kot o nečem živem, temveč kot o predstavi oz. o predmetu?

Vsaka stvar, ki jo naš občutek za Jaz zaznava kot nekaj, kar se spreminja, medtem, ko je naš občutek »Jaz sem« vedno enak, ne more biti ta občutek. Vsi se namreč zavedamo, da smo živi. In ta definicija, beseda, čustvo ali kar koli, ni živa.

Če smo pozorni jo lahko čutimo kot nekaj, kar je oddaljeno od nas samih, ne čutimo je kot žive. To definicijo čutimo kot nekaj znotraj nas, kot nekaj otipljivega, s čimer se lahko identificiramo ali ne. Čutimo jo kot neko trdno ali malo manj trdno tvorbo, ki se čez čas spreminja. Vendar pa ne glede na to, kako zelo se je spremenila, jo še vedno čutimo kot nekaj.

Če smo pozorni, je ne čutimo kot naš lasten občutek za Sebe, temveč kot nekaj, kar je izven nas, torej nekaj kjer obstajamo mi, kot živo življenje ni nekaj, kar nismo mi, torej kot dve stvari. In povsod, kjer sta dve stvari, mora obstajati ta, ki gleda, in ta, ki je gledan, torej dva.

Pri stvareh, kjer sta dva mora vedno obstajati zavedanje o nas in zavedanje o tistem, kar je izven nas. In če smo pozorni lahko to čutimo tudi za nas same in za misli, ki se pojavljajo na, za nas same in za čustva, ki se pojavljajo nam… Torej kot nas same in tisto, kar se nam pojavlja.

Kako sem torej lahko jaz Svoboda, če pa je svoboda nekaj, kar Jaz doživljam, torej Jaz doživljam nekaj, torej nekaj izven mene?

Človek, ki nekaj doživlja je vedno suženj tega, kar doživlja, saj je to, kar doživlja vedno izpostavljeno entropiji, spreminjanju. Kako je torej lahko svoboda nekaj, kar je stalno?

Nikoli ne bo stalna, razen, če se človek začne zavedati ,da je ta svoboda o kateri govori in sanja on sam, in ni izpostavljen temu, da mu definira svobodo nekdo drug. Edina pot je, da postane svoboda on sam.