Tečaj čudežev pravi: Čas je le igra. Če ni zdaj, ni nikoli.

OGLAS

Kako čas vpliva na naša življenja? Kaj bi naredili, če bi imeli več časa? Kaj bi naredili, če bi imeli manj časa? Kaj bi naredili, če ne bi imeli časa? Kako drugačno bi bilo naše življenje, če čas ne bi bil pomemben?

Čas nam povzroča veliko preglavic, ker živimo v prepričanju, da nam ga vedno primanjkuje. Primanjkuje nam časa zase, za otroke, prijatelje, dopust, razne hobije, tudi službene obveznosti in ideje, ki bi jih radi razvili. Zdi se, da čas vedno lovimo za rep. Časa nam je primanjkovalo v pospešenem tempu življenju pred varnostnimi ukrepi in zdaj, ko smo doma in se je življenje skoraj ustavilo. Pravijo, da je čas denar in sveta vladar.

Zaradi časa se obremenjujemo, prepiramo in pritožujemo. (»Dala sem ti najboljša leta svojega življenja!«). Vsaka stvar ima svoj čas, ki ga doživljamo skozi rojstvo, dozorevanje, zrelost in razkroj. Tudi letni časi imajo svoj začetek in konec. Stvari, ki so nam pri srcu, se prej ali slej končajo. Ljudje, ki jih imamo radi, umirajo. Drugi se rojevajo. Videti je, da nas čas obvladuje in upravlja z našimi življenji. Radi bi imeli več časa na voljo, a po drugi strani ga doživljamo kot sovražnika, ker nam odšteva dragocene minute življenja.

OGLAS

Kaj pa, če je čas namenjen temu, da ga izkoristimo v svojo korist tako, da se lažje osredotočimo na tisto, kar nas resnično osrečuje? Kaj pa, če nam čas pomaga, da lažje določimo prioritete in uskladimo delovanje s svojim namenom? Ali si želimo ves čas porabiti za služenje denarja in letati sem ter tja po opravilih, ki jih nikoli ni konec? Ali si želimo uživati v povezanosti, se izražati in biti ustvarjalni?

Tečaj čudežev gleda na čas na drugačen način. Pravi nam, da naš pravi Jaz živi daleč onkraj časa. Namen časa je v tem, da nam omogoči učenje ustvarjalne rabe časa. Vsak dan naj bo posvečen čudežem.

Če smo že kdaj imeli čudežen dan, pomeni, da je bil stkan v minutah in trenutkih, ki so našo notranjost napolnili s smislom in resničnim zadovoljstvom. Do takih čudežev imamo pravico vsak dan. Zato lahko izkoristimo čas kot opomnik in spodbudo, da ga čim bolj izkoristimo.

Če bi zdaj morali zapustiti svet, ali bi bili zadovoljni s tem, kako smo preživeli svoj čas na njem? Če ne, kaj bi v naš preostali čas tukaj vneslo več smisla? Vsak večer se iskreno zazrimo vase in se vprašajmo, kaj smo počeli tisti dan in kaj bi naslednji dan naredili drugače, da bi doživeli čim več veličastnih trenutkov v času, ki nam je odmerjen v tej življenjski dimenziji.

Čas je le igra. Če ni zdaj, NI.

Tečaj čudežev pravi, da je čas zgodba, ki smo si jo izmislili, oziroma igra, v katero smo privolili. Kot iznajdba uma se čas širi ali krči glede na našo zavest. Ko smo popolnoma zatopljeni v dani trenutek, ga sploh ne izkusimo. Ko smo veseli, izstopimo iz območja, za katero se zdi, da mu čas vlada.

Pravijo: »Ljubimci imajo čas za norca.« Ko smo zaljubljeni, nam je vseeno za čas. Želimo si samo uživati v družbi dragega ali drage. Koga briga, koliko kaže ura. Ko smo prestrašeni, pa sekunde minevajo boleče počasi. Vemo, da kdor nestrpno čaka, nikoli ne dočaka. Skrivnost zmage nad časom je ostati zaljubljen. S tem ni mišljena samo romantična ljubezen. Pomeni imeti zavedanje, da je ljubezen povsod, mi pa smo sredi nje.

Staroselci imajo zelo drugačen občutek za čas od tistih, ki živimo v bolj mehaniziranih civilizacijah. Ljudje, ki so povezani z naravo in naravnimi cikli, živijo v sedanjem trenutku. Čas, kot ga doživljamo v moderni družbi, je v njihovem življenju bolj ali manj nepomemben dejavnik.

V knjigi Tečaj čudežev >> avtor opiše zgodbo, kako je v času, ko je živel na Fidžiju, svojemu oskrbniku posestva povedal, da bo mogoče nekega dne postavil skalnato steno. Oskrbnik ga je vprašal, če želi, da to naredi takoj zdaj. Namreč, besed »mogoče nekega dne« v stavku sploh ni zaznal, ker se je zavedal samo dneva, ki ga je pravkar živel. Ni si znal predstavljati prihodnosti. Njegova edina predstava je bila sedanji trenutek. Fidžijci ne vedo, kdaj so se rodili, niti ne poznajo rojstnih datumov svojih otrok. Je to sploh pomembno? Če ni zdaj, ni.

Kako stopimo iz časa v večnost?

Tečaj čudežev nas vabi, naj stopimo iz časa v večnost. Večnost ni svet, v katerega vstopimo po tem, ko umremo, ampak je razširjena stvarnost v času in prostoru, ki obstajata v tem trenutku. Živeti v sedanjem trenutku pomeni približati se doživetju večnosti. Večnosti ne moremo doseči skozi čas, ki ga dojemamo linearno. Zaporedje »četrtek, petek, sobota … večnost« ne obstaja. V večnost vstopimo, ko smo na določeni stopnji zavedanja, da je ves čas z nami in nas vabi, naj vstopimo, ko bomo pripravljeni.

Kako ego in duh uporabljata čas?

Romanopisec Ray Cummings je dejal, da čas »preprečuje, da bi se vse dogajalo hkrati«. Vse, kar je kdaj obstajalo in bo obstajalo, obstaja že zdaj. Na stvarstvo lahko gledamo kot na hologram. Celota je v vsakem delu stvarstva. Vse je že zdaj in tukaj.

Ego uporablja čas, da nas loči od tega, kar je že zdaj, tako kot nas s prostorom ločuje od tega, kar je že tukaj. V svetu Duha pa ločenosti, ki jih definirata čas in prostor, ne obstajajo. Brez časovnih in prostorskih ločenosti ega bi vse, kar hočemo, imeli zdaj in tukaj. Potem ne bi bilo nobenega hotenja, saj bi bili v takšni zavesti, da bi bili vse, kar si želimo zdaj in tukaj.

Višja zavest uporablja iluzijo časa tako, da nam pomaga pri osredotočenosti. Čas postane naš prijatelj, kadar ga uporabljamo za to, da odkrivamo in izražamo svetost življenja ter preprosto uživamo. Čas lahko postane celo naš prijatelj, če ga uporabljamo za zdravljenje, dobro počutje ipd., namesto da ga lovimo ali bežimo pred njim.

Časovni rok ustreza opisu tega, kako ego uporabi čas, da bi nas podredil, saj nas z njim nenehno priganja. Za Duha je čas prijatelj, ki nas vabi, da sprejmemo dar vsakega trenutka, ki nam je na razpolago.