Živimo v negotovih časih. Spomlad je bila nekaj res nenavadnega in na trenutke je imela strašljive podtone. Cel svet in mi z njim smo bili zaprti za štiri stene. V družbi so se začele spremembe in vrenja, ki ne bodo kar pojenjala. Službe so izginile, zaposleni so bili primorani oditi ali pa so njihovo delovno mesto čez noč razvrednotili in jim ponudili nekaj, kar je mnogo pod njihovim dotedanjim rangom. Ali ti kaj ne paše? Izvoli, pa pojdi, je bil pogosti stavek lastnikov podjetij, ki so odpuščala, spreminjala navadnost v futuristično zasnovan strah.
Saj vemo, ko je posameznik okovan v strah, je vodljiv in poslušen, saj ne želi izgubiti še tistih nekaj pridobitev, ki jih morebiti ima oziroma si jih je pridobil na dosedanjem delovnem mestu. Vodilni izsiljujejo in manipulirajo zaposlene in to poslušam vedno bolj pogosto od mojih strank. Kam vse tole pelje?
Posledica takšnih in drugačnih pritiskov vodi v občutenja tesnobe. Gospa je malce starejša od mene, bila je na vodilnem položaju v neki firmi, a so preko noči in z menjavo vodstva tudi njej ponudili ali odpoved ali da pristane na pozicijo srednješolske referentke, pa ima strokovni magisterij narejen. Porušil se ji je svet. Toliko let in desetletij je gradila tudi sama s svojim znanjem in kompetencami taisto podjetje, ko ji tako rekoč pokažejo vrata. Ker nima doma nobenega in ji je služba pomenila vse, je padla v močno tesnobo in depresivne motnje. Ne vidi smisla več živeti, nima nobene prave prijateljice, edina oseba, ki ji poleg mene stoji ob strani je njena ostarela mama. Njene vrednote, vizija kako bo popeljala firmo v še večje uspehe so se v nekaj dneh razdrobili v prah. Ker se je identificirala s službo, je njen osebnostni padec še toliko bolj močan. Kako bo preživela s toliko nižjo plačo? Kako bo odplačala kredit? Kaj naj sploh dela sama s seboj, ko jo ovija v temo misel na to, da mora sleherni dan iti v firmo, v kateri so na vodilnih pozicijah nestrokovni in nekompetentni ljudje. Mrazi jo vsako jutro, ko se odpravlja v službo, a sva se dogovorili, da bo stisnila zobe in delala kolikor zmore, po svojih najboljših močeh. Skušam ji razložiti, da ta firma nikoli ni bila lastniško njena, da ji je bila sicer lojalna kot da je, a je teh časov konec.
No, poanta mojega današnjega pisanja je, da mnogi doživljate post koronski stresni sindrom. Kajti karantena, virus in vsa ustrahovanja so nas pahnili v močno travmatiziranost, menim da celo kolektivno, ko se vsak od nas na njemu lasten način sooča s strahovi, neznano prihodnostjo, virus je ponovno dobil svojo moč in spet razgraja med nami. Denarna sredstva skrbno tehtamo, saj se nekje v kotičku možganov zavedamo, da bo jesen ponovno negotova in bo poletna moč sonca izgubila svoj čar. Realnost je seveda že tukaj.
Potovati pravzaprav ne moremo ravno veliko ali kam daleč. Za nami prihaja stres, skrbi in stiske, ki smo jih na pomlad malce potiskali vstran in živeli od upanja, da bo poleti vse bolje in ne bo več nevarnosti in negotovosti. No, vse se spet vrača v mračne tirnice groženj, zapiranj v posamezne zamejitve, delo je ali pa ga ni več, skratka novi stresni faktorji se kopičijo.
Kljub vsemu naštetemu realnemu dogajanju okoli nas, vas pozivam, da se ne vdate depresiji in malodušju. Pazite nase in svoje bližnje, ravnajte po navodilih zdravstvene stroke, pa bomo počasi spet imeli občutek, da živimo v povprečnem in normalnem času. No, do tam je sicer še daleč, a vsaj naj bo to naš svetilnik, ki nam kaže pot, da se je vredno boriti, se razkuževati, biti fizično oddaljeni od neznanih ljudi in se truditi negovati pozitivno naravnani pogled na sebe in na prihodnost. Vsekakor je dejstvo, da bo drugačna kot smo jo poznali do marca letos. Vse okoli nas se spreminja s svetlobno hitrostjo. Bodite prizemljeni, strastni, sočutni, prijazni, sodelujoči, spoštljivi in na takšen način bomo na mikro nivoju ohranili osebnostno integriteto in dostojanstvo.
V branje priporočam tudi knjigo Iskreno o osebni rasti >>
