Kot že ime pove theta meditacija med samo koncentracijo in vizualizacijo opisane »poti« vodi zavest skozi alfa do theta stanja možganskega valovanja, čemur se pridruži še gama valovanje, ki daje možnost transcendentne zavesti ali »nadzavesti«.
Ta meditacija je naporna in zelo zahtevna, vendar je trud vztrajne vadbe na koncu poplačan s težko opisljivimi doživljanji in občutenji »enosti« in univerzalne ljubezni.
1. Sedemo, se osredotočimo na dihanje, ki naj bo kontrolirano. Izdih naj bo daljši od vdiha v razmerju 4 sekund vdih, vsaj 6-8 sekund izdih. Na ta način – z ozaveščenim dihanjem se sproščamo nekaj minut.
2. Nato dvignemo roke visoko nad sebe in obrnemo dlani navzgor. S posameznimi vdihi vlečemo kozmično energijo (lahko vizualiziramo belo svetlobo) v področje srca, kjer jo z izdihom akumuliramo. To ponavljamo, dokler globoko v srcu in okoli njega ne začutimo resnično močno toploto in energijo. Dlani spustimo v naročje.
3. Povsem počasi vizualiziramo v srcu vrtečo se svetlobno kroglo (lahko bele barve, srebrne, kristalne …) in občutimo, kako se s področja srca krogla energije počasi pomika navzdol proti mednožju, proti prvi čakri, kjer se razlije v vsako nogo in potuje po nogah navzdol v zemljo. Navadno se v stopalih malce zadržimo, da resnično občutimo energijo v njih in šele nato krenemo v zemljo.
4. Svojo »zavest« pošljemo skupaj z vrtečo se energijsko kroglo v zemljo (naša zavest »vstopi«, se zlije s kroglo). Zelo počasi vizualiziramo in tudi resnično »vidimo« in občutimo posamezne plasti zemlje. To si lahko predstavljamo, kot da bi v zemljo potovali mi sami. Vidimo plasti zgornjega sloja zemlje – rjavo, črno, vidimo korenine dreves in posamezne kamne, kasneje kamnite gmote, pomešane z zemljo, itd. Pri tem procesu se lahko zgodi, da nas odnese v globoko alfo ali pa tudi theta stanje, zato moramo nekako obdržati določeno stanje koncentracije – misel. V primeru, da nam ne uspe, pa kasneje, ko se zberemo, nadaljujemo »pot«, kjer smo končali.
5. Ko resnično začutimo globino zemlje, se začnemo po isti poti vračati navzgor proti površju skozi vse plasti, ki smo jih prej prešli na poti v globino. Ko pridemo skozi stopala in po nogah do mednožja, se zaustavimo in skozi dva ali tri vdihe in izdihe vizualiziramo, kako se prva čakra (točka med anusom in genitalijami) odpira in vrti v desno, lahko tudi (če imamo to sposobnost ) vizualiziramo barvo posamezne čakre. Barva prve čakre je opečnato rdeča. Nato gremo skozi daljši vdih više v drugo čakro (točka malce pod popkom), kjer ponovimo vizualizacijo ali občutenje iz prve čakre, le da je tokrat barva čakre oranžnordeča.
6. Tako nadaljujemo počasi pot skozi posamezne čakre vse do šeste čakre – tretjega očesa. Tu zaustavimo vrtečo se kroglo bele neskončne svetlobe (tudi svojo zavest) in se popolnoma osredotočimo na to čakro, dokler je povsem »fizično« ne občutimo kot rahel pritisk v centru glave za očmi. Nato se dvignemo do temena, sedme – kronske čakre in se osredotočimo nanjo. To počnemo toliko časa, dokler ne začutimo ščemenja in rahlega pritiska na vrhu glave.
7. Nato se naša zavest v sami vrteči se krogli bleščeče svetlobe dvigne više nad naše fizično telo (c. 30 cm). Tu se ustavimo in se zavemo, kako v kroglo iz vseh strani prihaja na milijone žarkov iz kozmosa, kako se krogla sama in mi v njej vedno bolj vrti, postaja vedno večja.
8. Potem si predstavljamo, kako se skupaj z vrtečo se kroglo dvignemo nad prostor, kjer smo fizično, kako se dvigamo više in više. Vidimo sebe same pod seboj, vidimo, kako majhne postajajo hiše, drevesa in reke, zavemo se oblakov in še kasneje oblike zemlje pod seboj, ki postaja vedno manjša krogla v daljavi, in potem pademo v svetlobo kozmosa.
9. Barve so tukaj nedoločljive (povsem subjektivna svobodna izbira ali tudi spontana). Mi sami potujemo in potujemo skozi razne ravni obstoja v univerzumu, dokler ne pridemo v močno sijočo biserno svetlobo in se popolnoma zavemo neskončnosti. In sedaj smo tu: na ravni kozmične zavesti. Včasih se ta raven lahko zazna v geometrijski obliki – pravokotnik ali kvadrat, poln bleščeče svetlobe. Popolnoma se zavemo neskončne svetlobe, ki nas prežema in je vse okoli nas.
Mi SMO del te neskončne svetlobe, smo kapljica v morju bleščeče bele svetlobe, ki nas preplavlja in je vse okoli nas – neskončnost.
10. Po določenem času, ki je stvar osebne izbire, se skupaj s svetlečo in vrtečo se kroglo počasi vrnemo v dimenzijo fizične realnosti, do tu pa gremo zopet skozi vse dimenzije različnih barv, vstopimo v zemeljsko atmosfero in se vrnemo v fizično telo. Potovanje s kroglo navadno zaključimo na področju srca.
