Verjamem, da sta tišina in samota nekaj, kar potrebuje vsak človek. A vem tudi, da ju v veliki večini nismo vajeni in nam sta nam neprijetni. Ko govorimo o samoti, pa ne govorimo le o neprijetnosti, temveč tudi o tem, da se je kar malo bojimo.
Ste se kdaj zalotili, da ste prižgali radio ali televizijo samo zato, da je v ozadju nekaj brnelo, medtem ko ste vi postorili gospodinjske opravke, ki ste si jih zadali za ta dan. Niti niste poslušali vsebine programa, potrebovali ste le nekaj, da ni bilo tišine. Ali pa, da niste imeli občutka, da ste sami?
Sama sem bila vrsto let ena izmed teh oseb. V mojem stanovanju se je vedno slišala glasba. Ne glede na to kaj sem počela. To je bil način, s katerim sem preglasila svoje misli. Nisem pa se zavedala, da s tem nisem storila čisto nič drugega, kot to, da so te misli prišle toliko bolj intenzivno na plano takrat, ko sem bila v tišini – če ne prej pa zvečer pred spanjem.
Ves ta zunanji in notranji hrup je za telo zelo utrujajoč. Postopno postanemo vedno bolj izmozgani – ne fizično, temveč psihično. Naše možgane zaposlujemo in od njih zahtevamo, da nenehno predelujejo ne le informacije, ki smo jih dobili preko vidnih zaznav, temveč tudi preko slušnih. In seveda, predelujejo tudi informacije, ki prihajajo od znotraj — naše misli.
Redno vnašanje tišine v svoj vsakdan je pomembno
Zdi se, da tako včasih pozabljamo, da tudi naši možgani potrebujejo počitek. Tega pa jim nudi prav redno »vnašanje« tišine v svoj vsakdan. Seveda, tudi samota ne bo odveč. Predstavljate si, da bi morali cel dan nekoga poslušati govoriti. Tudi, če ga imate še tako radi, se v določenem trenutku zaveste, da ob vsem tem govorjenju postajate vedno bolj nemirni in bi si zaželeli, da bi za nekaj sekund že prenehal govoriti. Upoštevajte to tudi v odnosu do sebe in si namenite trenutke tišine in samote.
Privoščite si danes ti, tako dragoceni dobrini. Zdi se namreč, da obe, tako tišina kot samota, dandanes postajata vedno redkejši. S to preprosto vajo pa ju lahko ponovno vnesete v svoje življenje:
Vzemite si trenutek časa in samo opazujte naravo. Lahko si izberete točno določeno točko, v katero boste usmerili pogled, lahko pa preprosto le opazujete pokrajino pred vami. Pustite, da ob tem vaše misli odplavajo, kot odplavajo oblaki na jasnem nebu ali kot odplava list, ki z drevesa pade v rečno strugo. Če se vam pojavi kakšna misel, ji ne namenjajte pozornosti. Pustite jo naj odplava stran in še naprej opazujte naravo. Namenite temu procesu nekaj minut in opazili boste, da se bodo vaše misli postopno začele umirjati.
Z ljubeznijo.
Petra
