Pride kdaj obdobje težjih dni, ko se ne počutim najbolje in ko je to bolj intenzivno, tako, da me prisili v čiščenje. Prisili v čutenje. Me sili v iskanje rešitev, da prekinem ali ublažim ta proces. Pa se mi kdaj ne ljubi. Um se neprestano oglaša:” A spet? Saj se ti ne ljubi več. Utrujena si od vsega napora preteklega življenja!”
Skoraj bi mu prisluhnila. Intuitivno hlepim po odrešitvi. Odrešitvi Njega!
In ta spet pravi: “Vedno težje boš našla pot iz stiske. Ne izplača se ti. Izpusti in se predaj! Priznaj poraz!”
“Čemu naj se predam? Kakšen poraz?” vprasam.
“Da je življenje težko! Da je življenje borba. Da si izgubila. Da nimaš več moči!” pravi
“Zakaj bi se predala. Čemu? In kako bom potem živela?” Molk!!!
Osvoboditi se moram primeža svojega uma, ki mi neprestano prigovarja stvari, katere mi ne služijo. Večno me nagovarja naj vsem ugajam, naj se tega in onega pazim, naj pokažem, koliko sem vredna in da me bodo drugi cenili zaradi tega. Vedno me nagovarja k ponižnosti v odnosu do drugih. Vedno me sili k prijaznemu nasmehu na obrazu, čeprav mi kdaj ni do smeha…
Živim njega. Živim svoj um. Živim njegovo zgodbo, ki si jo je on napletel…nekoč…davno…
Utrujena sem od njega, utrujena, ker ponavlja določene zgodbe ves čas. In kot pravi Eros v knjigi psi, se bodo te lekcije/zgodbe ponavljale tako dolgo, dokler jih ne usvojimo. Temu se reče šola življenja.
Neprestano me nagovarja, da nima več smisla iskati rešitev za boljše bivanje v svojem telesu. A Viktor Frankl v svoji knjigi Pomanjkanje volje do smisla, pravi, da če človeku primanjkuje volje do smisla, je njegovo stanje podobno izrazu, ki ga imenujejo v klasični psihiatriji depresija.
Tako pa res ne bi rada živela.
Zato si v takšnih dneh pomagam s preusmeritvijo misli. S preusmeritvijo pozornosti. Najbolj mi pomaga usklajevanje z naravo. Opazovanje le te in opazovanje njenih podrobnosti. Njenih lepih trenutkov, predvsem pa sončnih žarkov, nežnih cvetic in kdaj tudi rosnih kapljic na njih…. Skozi opazovanje se lažje umirim in uravnam svoje dihanje. S hojo v hrib se očistim odvečnega adrenalina in posledično kortizola. Počutim se mnogo bolje. In tako ponavljam iz dneva v dan. Dokler se ponovno ne začutim in dokler se ponovno ne vzljubim. Dokler spet ne pridem nazaj v svoje telo.
Pisanje mi pomaga. Me prisili v čutenje sebe v meni. Me prisili, da prisluhnem svoji duši, ki si tega želi. Želi biti slišana.
Kadar se ne počutim najbolje, jo vedno slišim in vedno ji obljubim, da ji bom namenjala več pozornosti. A kmalu pozabim na to. Kadar mi um govori, da sem super, pozabim na svojo obljubo in to, kaj si moja duša želi.
