Na svetu obstaja delovanje iz nečesa, kar ustvarja gostoto, potencial za oz. trenje samo, preperevanje, entropičnost, in obstaja delovanje, ki promovira lahkotnost, srečo, svobodo. Vsak se lahko odloči, kateri aspekt zavesti bo doživljal.
Mi smo vse kar čutimo. Iz telesa izžarevajo čustva, misli, občutki, ideje. Tako pravi moderna znanost, tako pravijo vede, pa tudi budisti tako pravijo. Še več, klasična indijska misel pravi, da so čustva sovražniki percepcije.
Zakaj?
Ker se spreminjajo in so zelo odvisna od tega, kaj se odvija v telesu. Za vse so namreč odkrili, tako zahodna znanost, da obstajajo v telesu privzete mreže, ki niso definirane tako močno, kot čustva, misli in občutke zaznava um.
Naš um je podaljšek našega telesa. Po zahodni znanosti se rodijo čustva, misli, občutki ipd. zaradi kompleksnosti. Po domače zaradi medsebojnih reakcij tega, kar se dogaja med molekulami. Podobno kot voda.
Tudi voda, ko vre oz. je v njej povečana energija, ustvari nekaj nove, kar ni samo iz trdne materije, ki jo je moč držati. Nastane nekaj manj otipljivega. In to manj otipljivo je moč zaznati.
Ko naše telo prejema dovolj energije, se poveča med molekulami gibanje. Tudi le te rodijo neko novo agregatno stanje. Razlika pa je le v tem, da to novo agregatno stanje ni le iz materije.
Materija oz. atomi so relativno nečuteče entitete, ki nimajo neke zavestne zaznave, podobno kot jo imamo mi.
Mi se namreč v prvi osebi ednine zavedamo sebe, svojih dejanj. Medtem, ko po se atomi več-maj samo odzivamo na okolico, podobno kot nas učijo v šoli, doma, v službi ipd.
Težava pa je, da mi nismo samo bitje, ki je namenjeno odzivanju. Je že res, da je telo takšno, ki se odziva.
Je nečuteče v smislu, da bi se zavedalo sebe. Telo je skupek atomov in organskih procesov. Bolj se le-ti med sabo prepletajo, bolj se rodi nekaj, kar je višjega reda. In za ta višji red obstaja zavedanje.
Materija, ki je rodila višje zavedajoče se stanje, je postala čuteča.
Pa ne samo to, postala je tudi nekaj, kar to višje stanje “vidi”, se tega zaveda. Višje zavedajoče se stanje je stanje, kjer se nekaj redkejšega zaveda nekaj gostejšega. Vedno, ko je tako, imaš dva. Torej enega nečutečega in čutečega.
Čutnost ni nekaj kar doživlja telo. Res je, da se v telesu čuti, a čutnost doživljamo mi, v prvi osebi ednine. Mi v tem primeru smo tisti, ki smo bolj redki od telesa. Kot, da bi se naša zavest ločila na trdno in gosto in na redko in čuteče.
Kako natančno se to zgodi, tega ne ve nihče. Niti zahodna znanost, ki je napredna v analiziranju tega, kar je pokazano od zunaj, niti vzhodna, vedska znanost, ki se ukvarja s tem, kar se vidi, čuti, doživlja od znotraj.
Ko govorimo o čutenju mene in ne mene, se moramo nujno dotakniti dveh, ki sta se rodila iz enega.
Eno samo je imelo vključeno vse, tako zavest, kot tisto, kar ni zavest. In če je potrebno izkušati zavest malo bolj od tega, kar je nekaj, kar ni tako zelo zavestno, je potrebno to ločiti.
Potrebno je postaviti opazovalca, ki opazuje samega sebe.
Za to, da bi lahko opazoval samega sebe, pa se mora nekaj tega, kar je eno premakniti v eno smer, drugo pa v drugo. Ločeno mora postati v času in prostoru.
V času zato, da se lahko dalj časa doživlja, v prostoru pa zato, da lahko ena stran opazuje drugo.
Pri tem, ko ena stran opazuje drugo, pa je boljše, če je ena v popolnosti brez zavesti, da ne moti zavestnega doživljanja one druge. Kajti, če sta obe zavestni in hočeta doživeti druga drugo, bosta iz razloga, kar ne bosta ločeni, doživljali samo sebe na način, da bosta še vedno čutili vse.
To je tudi razlog, zakaj je naša zavest ločena od nečesa, kar zavesti nima. In oboje spremlja tisto, ki je to ločitev povzročilo, torej enost, ki se je želela boljše videti, spoznavati, okušati.
Naš um je tak, da želi nenehno okušati naše telo in to, kar se v njem čuti kot del sebe, svoje lastne zaznave, ki pa je na koncu, ko to združimo eno in isto. Čustva čutimo v telesu, prav tako misli in občutke in obratno. Čutimo jih pa tudi v umu.
Med umom in telesom obstaja definitivna povezava. Sta eno.
Čuteč, bolj lahkoten, bolj razsvetljen je torej del zavestnosti, zavesti. In tisti, ki hodijo po poti razkrivanja zavestnosti oz. zavesti po tistem, kar se v njej pojavlja, to dobro vedo. S tem, ko gredo globlje v eno stran, postane druga bolj osvetljena, bolj vidna.
In če se zalepimo za drugo stran, ker jo pač želimo okušati, se v primeru gostejše materije z lahkoto ujamemo v doživljanje sebe kot telesa. To pa je tudi razlog, da večina sebi pravi, jaz sem telo.
Ko delujemo iz tega vidika na sebe, treniramo gosti, bolj “neumen” del sebe, ki se redkejšega ne more zavedati, razen le v toliko, da čuti v sebi čustva, misli, občutke, ideje, ki pa prihajajo iz redkejšega dela. Ne zaveda se sebe.
Zavest je vedno v redkejšem, torej po pričevanju mnogih, višjem delu nas samih. Je pa zanimivo to, da to, kar se prebuja iz našega telesa, neposredno vpliva na naš redkejši del.
Naš um je redkejši del nas, ki bdi, gleda na telo. Če naš redkejši del, podobno kot para v vodi, ne naredi nečesa, da se vrne na primeren način v gostejši del, ga lahko zelo zastrupi, kontaminira, mu odvzame ali doda neko lastnost, ki je zanj škodljiva.
Ko se dvigne voda iz strupenega potoka v nebo, so v njej še vedno molekule, ki predstavljajo strup. Če se te na poti v nebo, torej v preobrazbo, ne razgradijo, padejo kot strupena voda na zemljo kot dež.
In podobno je z mislimi, čustvi, občutki, idejami in spomini. Če se le-ti ne prečistijo v našem umu se, ko se vrnejo v telo, podobno kot voda, ki vsebuje molekule strupa, nekaj, kar zastruplja, kontaminira naše telo.
Naše telo ima po zahodni znanosti v sebi privzeto stanje mrež oz. delovanje, ki se izraža kot privzeto stanje. Je kot nekaj primarnega nam. Kot pa vemo, pa lahko z našim umom ne samo vplivamo na druge misli, čustva, občutke, temveč tudi na naše telo. Naše telo lahko zelo zboli.
Delo z umom je torej zelo pomembno, kar pa postane še pomembnejše, ko začne naš um, podobno kot to počne naše telo, ko se rodi um, prebujati v sebi višja stanja zavesti. Če so le-ta namenjena škodovanju nižje zavestnih stanj, ne samo da nižje zavestna poškodujejo, temveč predvsem poškodujejo našo percepcijo višje zavestnega odzivanja. To pa nas pelje tako daleč, da prenehamo delovati v višje zavestnem stanju in se začnemo ukvarjati samo še z nižja zavestnim.
Ljudje torej v sebi zaznavamo dve stanji. Eno je manj oz. nezavestno, drugo pa je bolj oz. zavestno. S prvim torej lahko učinkujemo na drugega. To se zgodi spontano. In če silimo v to spontanost, se to čuti v izražanju naših misli, čustev, občutkov, idej.
Podobno pa je tudi z učinkovanjem drugega na prvega. Redko, torej bolj zavestno stanje je takšno iz razloga, ker ne ustvarja potrebe po ustvarjanju nižje zavestnih stanj. ki so gosta.
V trenutku, ko začnemo v svoji zavesti ustvarjati potrebo, da bi spremenili nekaj, na nivoju nižje zavesti, v to vlagamo napor, rinjenje, gibanje. In več tega je okuženo z mislimi, ki ne podpirajo višje zavestnih stanj, s čustvi, ki škodujejo nam in drugim, z občutki, ki ranijo ipd., bolj se nagibamo k potovanju oz. k privlaku v nižje zavestno stanje.
Kar se pa tiče privlaka v višje zavestno stanje, pa je za to, potrebno gojiti hrepenenje po nečem redkejšem. Pa ne samo to, tudi nekaj redkejšega izražati.
Temu pravijo v Indiji satvično stanje.
Satvično stanje je vzvišeno stanje. Po Ayurvedi ostaja satvična hrana, satvične misli, energija ipd. Če torej želite ustvarjati satvičen svet, ki je neobremenjen s potrebo po odkrivanju, ustvarjanju nasilnega delovanja, je odgovor v satvičnem delovanju.
