Tunel kolektivne transformacije

OGLAS

»Danes je bila čudna noč. Zbudila sem se v strahu, komaj sem se umirila, telo mi je treslo, srce čudno utripalo, vse me je bolelo, okoli sebe sem čutila ene neprijetne energije. Kaj se dogaja?« Kar nekaj podobnih sporočil sem dobila zadnje dni. Veliko ljudi močno čuti strah – pa ne zaradi korona virusa, nekatere preveva globoka žalost, za katero nimajo pojma, od kod izvira. Nekaterim ven seka jeza, ki jo komaj obvladujejo, druge zajema brezvoljnost in malodušje.

Kaj se torej dogaja?

Celostnega odgovora mislim, da v tem trenutku ne more dati nihče. Vsi čutimo, da se dogaja na več nivojih, ampak vsak od nas lahko vidi samo delček širše slike. Verjetno tisti delček, ki resonira s tem, kar smo se prišli naučiti oziroma ozdraviti v tej inkarnaciji, ali pa tisti delček, ki je povezan z našo dušno »nalogo« v tem času. Največkrat je oboje tako ali drugače povezano. Tudi sama zato lahko dodam samo svoj košček videnja.

Živimo v času, ko se dela preskok zavesti na našem planetu in ta se bo zgodil, ko bo zavest dvignilo dovolj posameznikov. To pa ne pomeni hipnega razsvetljenja, kot si nekateri zmotno predstavljajo! Dvig zavesti pri posamezniku se največkrat zgodi kot posledica veliko mini osebnih »razsvetljenj«, ki nas postopoma pripeljejo do pravega sebe in nam omogočajo videti širšo sliko. Ko enkrat vemo, kdo smo in vidimo večji delček celote, pa lažje ohranjamo svojo stabilnost in svoj notranji center, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj.

OGLAS

“Noben preskok zavesti se ne more zgoditi brez transformacije! In nobena transformacija se ne zgodi brez faze kaosa, negotovosti, rušenja starega.”

In zdaj prvo mini razsvetljenje – noben preskok zavesti se ne more zgoditi brez transformacije! In nobena transformacija se ne zgodi brez faze kaosa, negotovosti, rušenja starega. Vsi, ki ste kadarkoli naredili kakršnokoli večjo notranjo transformacijo veste, kaj se je zgodilo, ko ste se res odločili, da boste nekaj spremenili in ste na tem začeli tudi delati. Odprli ste vrata v notranje brezno neznanega in našli svoje okostnjake, za katere sploh niste vedeli, da jim imate, še manj, od kod so se vzeli. Padli ste v črno luknjo in se morali soočiti s svojimi notranjimi pošastmi v obliki strahov, jeze, žalosti, krivde, zamer … in to ne samo enkrat. Prenesti ste morali bičanje svojih dvomov, ki so kar naenkrat enormno narasli, se pomiriti s svojimi notranjimi demoni in se non-stop pogajati s svojim umom, ki vas je na vsakem koraku želel prepričati, da ostanete, kjer ste. Vse pod pretvezo, da gre za vašo varnost, seveda! Drži?

Če ste vztrajali do konca, če ste šli skozi temen tunel, ste se na koncu verjetno počutili, kot da bi prišli iz hude bitke. Zmahani, utrujeni, potolčeni, ampak z novim žarom v očeh! Pot skozi tunel transformacije nikoli ni lahka, ker od nas zahteva soočenje z našimi najglobljimi bolečinami, zato, da jih končno pozdravimo! Zahteva, da spustimo svoje nezdrave (notranje) navezanosti in da zlomimo ogromno naših prepričanj, za katere smo bili pred vstopom v tunel prepričani, da jih nimamo. Če smo se jih že zavedali, pa se nam niso zdela ne omejujoča in ne škodljiva. Zavedanje vseh teh svojih zmot in iluzij je lahko na trenutke izjemno boleče, ampak nujno, če hočemo uvideti širšo resnico. Pot skozi tunel od nas zahteva, da določeni deli nas umrejo za vedno, pri tem pa nimamo nobene garancije, kaj bo po tej smrti od nas sploh še ostalo. Ampak, če vztrajamo in gremo do konca, iz tunela vedno izstopimo drugačni, z drugačnim pogledom na svet. Širšim in globljim. Predvsem pa iz njega izstopimo svobodnejši!

In zdaj drugo mini razsvetljenje – podoben proces se zadnja leta pospešeno dogaja tudi na kolektivni, da ne rečem planetarni ravni. Zagnala se je snežna kepa želje po spremembi, po drugačnem, boljšem svetu in vstopili smo v temni tunel kolektivne transformacije. Zdaj se dogaja podoben proces, kot pri preobrazbi na individualni ravni. Hočemo zaupati, da gremo v zlato dobo, na drugi strani pa nas meljejo dvomi, kajti ko pogledamo svet, se bolj zdi, da gremo v apokalipso! In tako kot se med individualno transformacijo odvija bitka med podporniki in saboterji znotraj nas, se podobna borba odvija tudi na kolektivni ravni. To »borbo« lahko zaznamo na človeški ravni, ko imamo na eni stani ljudi, ki z vsem, kar počnejo širijo strah, jezo, sovražnost, aroganco … na drugi pa ljudi, ki ostajajo v notranjem centru in s svojo vibracijo širijo ljubezen, zaupanje, mir, ne glede na to, kaj se dogaja. In podobno borbo lahko zaznamo tudi na energijski ravni, ko hočejo temne sile ustaviti svetle. Ampak vedite, da tema vedno udari, ko se počuti ogrožena. In vedite, da smo mi tisti, ki hranimo tako eno kot drugo stran, zato je tako pomembno zavedati se, čemu dajemo svojo pozornost in s tem energijo! (op. Kakršnakoli podobnost s trenutnim stanjem ni naključna.)

“Vse, kar se dogaja v tunelu kolektivnega kaosa, seveda vpliva na vse nas, tako kot individualna transformacija vpliva na vse naše celice.”

Vse to se zdaj prepleta med seboj v tunelu kolektivnega kaosa in seveda vpliva na vse nas, tako kot individualna transformacija vpliva na vse naše celice. Je pa nekaj pomembnih razlik med individualno in kolektivno transformacijo! Prva je ta, da kolektivna transformacija potrebuje precej daljše časovno obdobje, kot individualna. In tudi posamezni cikli znotraj te transformacije so daljši. Ne morejo se zgoditi v nekaj dnevih, velikokrat tudi v nekaj letih ne, zato je potrebno vztrajati, v obdobju, ko je »mletje« še malo močneje, pa je treba zdržati. Čim bolj zavestno in čim bolj v notranjem miru. Tudi vse, kar je sprožil val korona virusa je iz širšega vidika gledano samo ena faza te večje transformacije. Ne prva in ne zadnja, bi pa bilo fino, če bo vsaj malo bolj zavestna, kot so bile predhodnje.

Druga razlika je ta, da morajo biti sprožilci za kolektivno transformacijo močnejši, ker je sicer ne bi zagnali. Saj veste, kako je na individualni ravni, kdaj začnemo drastično spreminjati stvari, a ne? Ne, ko nam vse gladko teče, ampak takrat, ko se nam prekleto dolgo vse lomi. Ko zbolimo, ko nas zapusti partner, ko že tretjič izgubimo službo… Ista logika velja tudi na kolektivni ravni. Kolektivne transformacije ne bo sprožil na primer razhod Harrya in Meghan – ker se nas to ne dotakne, lahko pa jo sproži globalna epidemija, recesija, vojna (bog ne daj!), nekaj, kar nas tako stisne, da smo pripravljeni vstopiti v transformacijski tunel in (se) začeti spreminjati.

Tretja razlika pa je, da je pri individualni preobrazbi vse, kar se nam dogaja, tako ali drugače povezano z nami. Z našimi ali družinskimi (transgeneracijskimi) travmami, bolečinami, prepričanji, karmami … pri kolektivni transformaciji pa lahko čutimo tudi stvari, ki niso (samo) naše, ampak so del kolektivnih programov, vzorcev, travm in drugega nepredelanega materiala. To občutenje je včasih tako močno, da nas lahko stisne – fizično, čustveno in mentalno, ampak če se tega zavedamo, se veliko lažje spravimo nazaj v svoj center. Še posebej to velja za tiste, ki ste ozavestili že velik del sebe in se morda sprašujete, kaj za vraga se dogaja, ko vas iznenada zajame globok val žalosti, vas stisne nerazložljiv strah, ki ga ne morete povezati z ničemer ali vas prime sveta jeza … Verjetno vas »vesolje« uporabi, da preko vas prečisti del tega, kar se je nabralo v kolektivnem energijskem polju. Hvala, da to dovolite!

Seveda pa moramo biti pri tem zelo iskreni do sebe. Ker kolektivna transformacija pritisne tudi na vse tisto, kar je še nepredelano v nas samih. In naša glavna naloga je, da najprej ozavestimo in ozdravimo svoj del, ker prav s tem najbolj podpremo tudi kolektivno transformacijo.

Najlažje je namreč biti »delavec luči«, čistiti planet z energijo in mu pošiljati svetlobo, pri tem pa se ne dotikati svojega lastnega praga. Tudi tega je v tem trenutku še veliko, ampak tudi ta (duhovna) iluzija se bo skupaj še s kakšno drugo razblinila skozi našo kolektivno transformacijo.

Pa da ne bom zašla. Kaj sem sploh želela poudariti? Najprej to, da je vse, kar se dogaja del procesa večje kolektivne transformacije, brez katere sveta ne moremo preroditi v boljšo različico. Drugič to, da je transformacijo treba zdržati do konca, tudi skozi tiste faze, ko se vse ruši, ko nič ni jasno, ko se nimamo česa prijeti, ko nas je strah kot psa. Tudi ta faza bo minila, in bolj kot bomo ohranili svoj notranji mir, lažje nam bo in prej jo bo konec. Tretjič pa to, da kolektivno transformacijo delamo vsi! Ne bodo jo naredili (samo) drugi, vsak od nas je del te preobrazbe in vsak od nas k njej prispeva. Kaj prispeva in če lahko prispeva še kaj (drugače), pa naj tudi presodi vsak pri sebi.

P. s. V ozadju vsega je slika drugačna. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Ko bo kulisa padla, bodo nekateri zelo presenečeni, nekateri pa se bodo samo nasmehnili in si mislili: »Končno!« Velikokrat slišim vprašanja: »Kdaj? Kaj? Kako?« Odgovori nas čakajo ob izhodu iz tunela, a ko bomo opravili svoje potovanje do konca, jih v resnici ne bomo več potrebovali. Tudi to je eno od daril vsake transformacije.