Strah je evolucijsko upravičen odziv na nevarnost, anksioznost pa je le notranje doživljanje posameznika, ki se veže na situacijo, ki ni življenjsko nevarna, a jo posameznik zaznava kot nevarno. Anksioznosti v takšni in drugačni obliki (panični napadi, posttravmatska stresna motnja, obsesivno kompulzivna motnja, generalizirana anksioznost, socialna anksioznost, druge specifične fobije) hromijo posameznikovo življenje. Nekaj, kar je še kako del življenja mnogih ljudi, četudi navzven največkrat zelo nevidno trpljenje. Pri nastanku anksioznih motenj gre za preplet genetskih in okoljskih dejavnikov ter osebnostnih lastnosti. So stvari, na katere nimamo vpliva (npr. genetika), vendar pa se veliko da narediti za izstop iz začaranih krogov hromečega strahu, anksiozne motnje so v večini primerov namreč zelo dobro ozdravljive motnje.Občutki anksioznosti so vedno ponovitev nekega zgodnejšega občutka strahu. Vsi ljudje imamo namreč izkušnje z bolj ali manj strašljivimi dogodki, ki so se nam zgodili v življenju, začenši v najbolj zgodnjem otroštvu, ko je otrokovo življenje popolnoma v rokah skrbnikov. Če je bil ta otrok pogosto glede svojih potreb spregledan ali pa je bil deležen nasilja ter zlorab in če ni niti kasneje nikjer nikogar, ki bi mu pomagal razumeti, kaj se v njem dogaja, ta strah ostaja zamrznjen v posamezniku. Odrinjena, nepredelana čustva strahu se v obliki napetosti kopičijo v posamezniku in se ob različnih sprožilcih izrazijo kot neobvladljiva tesnobnost.Ste kdaj raziskovali svoje zgodnje izkušnje? Koliko je bilo prisotnega strahu v vašem otroštvu? Kako je staršem uspelo vas pomiriti, kadar vas je bilo strah?Vas je kot otroka bilo strah:
- teme in ste s tem strahom ostajali sami,
- grmenja in niste želeli obremenjevati staršev, saj so imeli že tako dovolj težav,
- so vas zbadali sošolci in ste se zaprli vase ter se o svojih stiskah, strahovih niste pogovarjali z drugimi,
- ste bili priča jeznim izbruhom staršev,
- ste bili izpostavljeni nasilju, zlorabam …