Strah je evolucijsko upravičen odziv na nevarnost, anksioznost pa je le notranje doživljanje posameznika, ki se veže na situacijo, ki ni življenjsko nevarna, a jo posameznik zaznava kot nevarno. Anksioznosti v takšni in drugačni obliki (panični napadi, posttravmatska stresna motnja, obsesivno kompulzivna motnja, generalizirana anksioznost, socialna anksioznost, druge specifične fobije) hromijo posameznikovo življenje. Nekaj, kar je še kako del življenja mnogih ljudi, četudi navzven največkrat zelo nevidno trpljenje. Pri nastanku anksioznih motenj gre za preplet genetskih in okoljskih dejavnikov ter osebnostnih lastnosti. So stvari, na katere nimamo vpliva (npr. genetika), vendar pa se veliko da narediti za izstop iz začaranih krogov hromečega strahu, anksiozne motnje so v večini primerov namreč zelo dobro ozdravljive motnje.
Občutki anksioznosti so vedno ponovitev nekega zgodnejšega občutka strahu. Vsi ljudje imamo namreč izkušnje z bolj ali manj strašljivimi dogodki, ki so se nam zgodili v življenju, začenši v najbolj zgodnjem otroštvu, ko je otrokovo življenje popolnoma v rokah skrbnikov. Če je bil ta otrok pogosto glede svojih potreb spregledan ali pa je bil deležen nasilja ter zlorab in če ni niti kasneje nikjer nikogar, ki bi mu pomagal razumeti, kaj se v njem dogaja, ta strah ostaja zamrznjen v posamezniku. Odrinjena, nepredelana čustva strahu se v obliki napetosti kopičijo v posamezniku in se ob različnih sprožilcih izrazijo kot neobvladljiva tesnobnost.
Ste kdaj raziskovali svoje zgodnje izkušnje? Koliko je bilo prisotnega strahu v vašem otroštvu? Kako je staršem uspelo vas pomiriti, kadar vas je bilo strah?
Vas je kot otroka bilo strah:
- teme in ste s tem strahom ostajali sami,
- grmenja in niste želeli obremenjevati staršev, saj so imeli že tako dovolj težav,
- so vas zbadali sošolci in ste se zaprli vase ter se o svojih stiskah, strahovih niste pogovarjali z drugimi,
- ste bili priča jeznim izbruhom staršev,
- ste bili izpostavljeni nasilju, zlorabam …
Vse to se vtisne v telo in preko anksioznosti sporoča, da je bolečina preteklosti še vedno zelo živa. Naše telo zaznava nevarnost in se odzove, ko v okolju ni dejanske nevarnosti, zaradi v nas zakopanega občutka ogroženosti iz preteklosti. In ni toliko pomembno samo dejanje, ki se je takrat zgodilo, temveč kako si je otrok to razlagal, kako je to doživel in ali je imel ob sebi koga, ki mu je pomagal pomiriti vihravost čustvenega sveta in pomagal razumeti, kaj se v njem dogaja.
Življenje z nepredelanimi izkušnjami strahu, groze in terorja prinaša pomanjkanje občutka varnosti in onemogoča živeti ustvarjalno življenje. Nenehno oprezanje za nevidnim sovražnikom utruja in jemlje dragoceno življenjsko energijo. Občutki nemoči, ogroženosti, ujetosti se aktivirajo v sedanjosti zaradi nesprocesirane travmatske izkušnje iz preteklosti. Ko damo mesto preteklim izkušnjam, se naš živčni sistem pomiri. Ko npr. povežemo občutke strahu in ujetosti ob vožnji z dvigalom, ki ga je oseba prvotno doživljala ob spolni zlorabi v otroštvu, lahko začnemo razmejevati preteklost od sedanjosti.
Si sploh lahko predstavljate, kako bi bilo živeti brez anksiozne motnje? In ali se kdaj vprašate, kaj ste pripravljeni narediti, tvegati, da bi vam uspelo ta rezultat osvojiti? Če želimo to doseči, pa pomeni, da se moramo podati na neznano pot odkrivanja, kako nas je zaznamovala preteklost in kaj je tisto, kar čaka ujeto v našem telesu na dokončno razrešitev. Pod tem strahom se skriva še marsikaj. Je tam spodaj morje ene žalosti majhne osamljene punčke, ki še vedno čaka, da jo nekdo potolaži, je tam spodaj občutek sramu, da nismo dovolj dobri za druge ljudi, da nimamo enakih pravic kot drugi ljudje, strah, da če spustiš ljudi blizu, te bodo zapustili, zlorabili …
Brez ranljivosti ni rasti. In če ste se zaradi obilice strahu doživetega skozi življenje zaprli pred ljudmi, pred svetom, ker ste se želeli zaščititi, vam je to takrat pomagalo preživeti, ampak za rast ven iz tega, potrebujemo ranljivost. Brez tega lahko ponavljamo eno in isto stvar kljub negativnim posledicam in se iz tega ne naučimo nič. In če so ti začarani krogi vaša realnost, ne pomeni, da rešitve ni, le odpreti se je treba novim, drugačnim izkušnjam, odnosom.
