Um je skupek misli, čustev, spominov, ne nekaj, kar z njimi operira. Um je kontejner, ki vsebuje elemente resničnosti. A ne samo to, kar drug um lahko vidi, temveč vse to, kar te elemente povezuje.
Na vzhodu, pri Jogi in v hinduizmu, jim pravijo vritti. Vritti je narivek energije v hribček pomena, ki a potem višja zavest oz. inteligenca prevede v otipljivo obliko. Človek je tisti, ki ima inteligenco, ne obratno.
Inteligenca ni nekaj, kar je iz telesa, je pa nekaj, kar prihaja skozi to čemur pravimo telo.
Znanost bi temu rekla kompleksnost iz razloga, ker je vsega, kar sestavlja celoto preveč. In ne samo kompleksnost, temveč tudi emergence, vznikanje iz kompleksnosti. Kot, da bi govoril, da nimajo pojma od kot to vznika.
Vse vznika iz neke vrste verovanja, ki si ga je nekdo izmislil kot temelj, da potem lahko to verovanje ovrže ali pa potrdi.
To, čemur znanost pravi zavest, pravi tudi izbijanje iz možganov, da potem lahko govori pamentno o težkem problemu zavesti, saj ne ve, kako iz nezavesten materije izbije nekaj, kar je zavestno. Vrzel v razumevanju pravijo – spet ena predpostavka v razumevanju.
Znanost, vsak redukcionistična se preveč zanaša na predvidevanja, na predpostavke, mogoče. Obširnost kompleksnosti ipd.
In ko najde v tem kar razlaga neko nedoslednost, z lahkoto pove, da rabijo še malo časa, kot je to povedal Kristof Koch, vodilni nevro-znanstvenik iz področja zavesti. Z Davihom Chalmersom, filozofom zavesti sta se namreč stavila, da bi v roku 10 let znanost vedela kaj je zavest.
Znanost obljublja. Temu pravijo promissory materialism. In ko se ne zgodi nič, spet obljublja.
Težava pa je v tem, da vse te obljub temeljijo na praznem občutke za to, kar je v resnici res, medtem, ko ne prepoznavajo, da se gre pri zavesti nekaj, kar vsak posameznik doživlja v prvi osebi in ne v tretji, da bi to lahko opisal od zunaj.
Znanost in rada ponovitve, saj jih je moč opisati od zunaj, videti, da se je nekaj ponovilo in je objektivno, medtem, ko je zavest vedno sveža, ne da se je ponoviti.
In kljub temu, da je naša izkušnja zavesti vedno sveža, nas rinejo v svojo paradigmo uma, kjer nam s svojo znanstveno preciznostjo trdijo, da so misli nekaj, kar se ponavlja. Pa se res, ali se ponavlja le nekaj, kar se na EEG ali FMRI pojavlja kot električni impulz, ki za njih predstavlja misel, čustvo, občutek?
Znanost je čudovita v meritvah. To, kar si zada, rine tako dolgo, dokler meritve nima. In tudi, ko je nima, pravi, no, mi pa predvidevamo, vzorec je bil premajhen ipd. Vzorec česa? Da bo nekaj izgledalo kot nekaj?
In isto sedaj počnejo znanstveniki Umetne inteligence, ko pravijo, da se misli pojavljajo, ne boste verjeli, iz predvidevanj. Znanost o umu je namreč polna znanstvene paradigme, kjer so misli predvidevanja, kaj bomo storili ali naredili, medtem, ko pa pozabljajo, da je naša izkušnja nas, naša zavestnost vedno drugačna.
Zdi se podobna, ker ko vidimo človeka, ki je zavesten od njega pričakujejo podoben odgovor ali reakcijo, ki se jo je naučil v šoli, družbo, službi ipd. A to ne pomeni, da je njegova zavestna reakcija ista, le izgleda tako. In s tem, ko zgleda tako, gleda tako izraz telesa, uma, ne pa zavesti.
Naša zavest je vedno sveža. Tudi ko doživljamo v sebi čustva, so ta vedno sveža. To ne pomeni, da so ista, ko pa jih vidimo kot ista, pa jih obdajamo s svojo interpretacijo uma, da izgledajo kot da bi bila ista. Naš um jih interpretira kot ista.
Naš um je toga stvar, če je ujet v to, kako mora doživljati v sebi nekaj, kar se zdi drugačno. To stori z lahkoto, saj se mnogokrat prepričujemo, da se mora nekaj, kar nam pričara naša zavest, čutiti tako ali drugače.
In najverjetneje se. Težava pa je v tem, da ko to, kar v resnici doživljamo hočemo posiliti, da bi zgledalo tako kot si želimo, da v bistvu sebe prepričujemo, da je res nekaj drugega, kot v resnici je. Za to smo strokovnjaki.
Privlačimo svoja čustva, da bi se spremenila v skladu s tem, da bi nam pritegnila interpretacijo drugih, da bi se upogibali in nam interpretirali to, kar oni vidijo na svoj lasten način, ki bi ustrezal našemu načinu. Pretežka interpretacija!?
Vsak, ki znotraj sebe ustvarja iz male laži, kot mi je bil zakon privlačnosti prestavljen resnico, predstavlja svoji zavesti, temu, kar je zanj res zgodbo, ki bi naj bila resnična za njegovo zavest. Je to resnica, ali je to potreba po spreminjanju tega, kar je res, zato, da bi zadovoljilo naš um?
No, zavest vedno stvari dojema takšne kot so. In če z umom zavesti vsilimo zgodbo, ki je drugačna, se bo zavest uklonila na površini, umaknila se bo, da bo človeška narava prišla do izraza. Um ni inteligenten, nisi se ne odloča.
Kar um počne je to, da se obdaja s nečim, da ga ni hladno pred tem, kar je res. Resnica je vedno slečena, vedno gola. Nikoli oblečena, nikoli obdana ali predrugačena. In um? Ta je vedno rad oblečene, sam z lahkoto in ob priložnosti k sebi, pritegne tisto, kar ga dela pogojenega z nečim, kar ni resnica.
Zanimivo je, da je inteligenca tista, ki pritegne in da umu na razpolago. Ali pa ne. Morda imenujemo za inteligenco samo nekaj, kar nam daje občutek, da je to inteligenca, je pa v resnici le potreba uma, da pritegne k sebi gostoto, medtem, ko je inteligenca tista, ki se zna gostoti odpovedati.
