Partnerski odnosi niso enostavna zadeva, kar verjetno tudi sami zelo dobro veste. So dnevi, ko se nekako imamo kar v redu, pa so dnevi, ko nam gre vse na živce, vključno z njim oziroma njo. Plus otroci nam najedajo in najstniki trmarijo po hiši. Cirkus večinoma časa.
So zgodbe, ko eden od partnerjev v zakonu umira na obroke. Karkoli prosi drugo stran, zahteva, joka, izsiljuje, ni odziva. Seveda imata obe strani njima lastne vzroke, zakaj se vedeta eden do drugega pišmeuhovsko, ne upoštevaje potreb in želja drugega.
Zakaj smo sploh skupaj z neko osebo, če nam ta noče dobro, če nas zaničuje, ne spoštuje ali ignorira? Sicer se pogosto dogaja, da taisti partner, ki ima grd in poniževalen odnos do partnerke, le-tej trdi, da jo ima rad in ženske pogosto to nekako tako močno želimo slišati, da same sebi mečemo pesek v oči, ko nas obenem čustveno in osebnostno tepta.
No, danes pa imamo obrnjeno zgodbo. V njej je mož tisti, ki že nekaj let umira na obroke, kot se je sam izrazil. Ima zelo dobro plačano službo, prav tako ona, živita skupaj z otrokom v lepi novi hiški in imajo na videz super lepo življenje. V njunem krogu sosedov in prijateljev veljata za vzoren in še kar zaljubljen par. Ko sta skupaj zunaj, ga ona drži pod roko. To je vse fasada za druge, pove gospod.
Otrok se približuje puberteti, že jezika in se upira za vsako nalogo, ki jo dobi doma v gospodinjstvu. Ona prihaja iz službe domov utrujena od zahtevnega dela in pogosto zaspi že kar okoli devetih zvečer, ko on šele vse uredi okoli otroka in večerje. Tako rekoč se ne vidita kaj dosti, ker si je on obljubil, da bo vedno doma okoli štirih popoldne, da bo lahko poskrbel za otroka, medtem ko ona pride domov pozneje in torej kmalu kar zaspi. On jo potrebuje kot svojo žensko, kot ljubimko, kar pa od nje ne dobi že dve leti. Poprej ga je pogosto v postelji odbila in ga zavrnila z različnimi izgovori, da je skozi ti dve leti v veliki meri že izgubil lastno moško samozavest, ki pa jo nujno potrebuje v njegovem poslu, ki zahteva celega samozavestnega moškega. Počuti se kot ena spaka, da ga lastna redno žena odbija in zaspi še pred otrokom. Nista seksala že zelo dolgo, njemu se meša od bede in žalosti nad njenim ravnanjem in karkoli ji pove, razloži, reče, prosi, je kot bi govoril v zid. Ona sicer malce pojoka in potoči solzico, da je tudi njej hudo, da je situacija takšna kot je, a da si ne more pomagati. Mu je tudi kar povedala, da je ne privlači več, a da ga ima rada in da so sicer lepa družina, kar ji veliko pomeni. Trmasto vztraja, da hoče biti skupaj z njim vedno, a da spala z njim ne bo. Kaj več od tega ne more iz nje izvleči.
Pride do preizspraševanja vzrokov, zakaj je njun zakon takole trčil v zid. Pravi, da je povsem in stoprocentno prepričan, da žena nima ljubimca ali druge neke skrivne zveze. Ni še dovolj stara, da bi ji nagajali menopavzni hormoni. V službi jo sicer res izčrpava zahtevno delo, a to še ne more biti poglavitni razlog, da ga vedno znova odbije, ko se ji on približa z objemi in poljubi. So mu prijatelji rekli, da naj si pač omisli ljubico, s katero bo lahko spolno izživel lastne potrebe kot testosterona poln moški, a on to vztrajno zavrača, ker pravi, da dokler bo poročen, ji bo zvest, ker ji je to obljubil pred matičarjem.
On poka po vseh šivih, tudi različna bolezenska stanja so čedalje bolj prisotna pri njemu, kajti psihično nevzdržno stanje zavračanja ga najeda od znotraj. Po mnogih neprespanih nočeh poleg nje, ki si jo še vedno želi, mu diši in jo hoče, a mu ona vedno in znova obrne hrbet, se je odločil, da se odseli. Ne more več tako živeti ob njej. Potrebuje polnokrvno žensko, ki si prav tako želi svojega moškega. Je on delal napake v njuni zvezi, seveda, delal je po cele dneve, da je družini omogočil življenje brez kreditov, sedaj pa je parkiran doma celo popoldne in čaka na njo, da mu izrazi željo po njemu. Ki je nikoli ni.
