Vemo, da v današnjem svetu brez uporabe besed ne gre. Vsak dan jih izgovorimo, napišemo, slišimo ali pa preberemo na pretek. Vprašanje pa je, v kolikšni meri se zavedamo njihove ustvarjalne moči? Oziroma ali smo sploh pozorni na energije, ki jih besede ustvarjajo?
Vsak izmed nas ima gotovo že veliko izkušenj, kjer je lahko čutil energijo besed. Verjetno smo se že prav vsi kdaj kaj zarekli in smo imeli zaradi tega priložnost občutiti neke energije utesnjenosti, ki so jih naše besede povzročile. Ti občutki pa so potem trajali vse dokler se nam ni uspelo nekako izgovoriti iz situacije ali pa na primer opravičiti. Mogoče pa smo se na primer kdaj komu zlagali in smo nato dobesedno v zraku čutili napetost energij, ki so jih naše laži ustvarile. Ali pa nam morda s kakšno osebo nekoč ni uspelo dokončati pogovora (ker se ji je nekam mudilo ali pa še huje – ker nas je začela ignorirati na podlagi naših besed) in smo potem skoraj zblazneli, ker nam je bila vzeta priložnost, da bi energije z besedami usmerili nazaj v tisto smer, v katero smo želeli.
Naše besede očitno ustvarjajo naše življenje/vesolje s precej občutno energijo. Da bi dobili boljši občutek, kolikšna je njihova moč, si njihovo delovanje čimbolj podrobno poglejmo. Začnimo kar pri začetku. Pri vprašanju kdaj in zakaj so bile besede sploh ustvarjene.
Besede kot izraz ljubezni/stvarnika
Besede so bile ustvarjene, ko je stvarnik (Bog) želel izraziti/interpretirati samega sebe. Ker ljubezen ustvarja, vemo, da je ljubezen ta naš stvarnik, torej so bile besede ustvarjene, da bi z njimi lahko izrazili ljubezen.
Ne samo, da je naš govorni aparat namenjen izražanju ljubezni, tudi odraža jo. Naše ustnice imajo obliko simbola srca, ko pa nas le te poljubijo, pa ljubezen tudi občutimo. Naši zobje predstavljajo belo svetlobo naše krone, za katero vemo, da izhaja oziroma nastaja iz ljubezni. V sredini belih zob energijo ljubezni predstavlja naš jezik, za katerega pravijo, da je po grlu dol povezan vse do srca. Naš jezik torej izžareva srčno energijo. Kar lahko opazimo na primer pri psu, ki svoj jezik moli ven. Takrat se nam res zdi, da je pes v ljubezenskem načinu. In morda nam iz ljubezni potem tudi obliže cel naš obraz.
Kdor pa bo svoj govorni aparat, če tej stvarnikovi mojstrovini lahko tako rečemo, uporabljal v negativne namene in izražal jezo, strah, laži in podobne nizke energije, pa bo imel zaradi tega težave. V prvi vrsti mu bodo začeli razpadati zobje. Negativna energija kjerkoli v našem telesu namreč ustvarja kislo okolje, kar v zobeh povzroči “demineralizacijo”. Negativnež bo imel torej neprivlačen nasmeh. Imel pa bo tudi zadah – zaradi blokirane grlene čakre bo v njegovi slini premalo elektrolitov, ki bi osvežili ustno votlino.
Ker imamo svobodno voljo, seveda mi sami odločamo, kakšne besede bomo uporabljali. A kakor se vsaka naša negativnost slej kot prej odrazi kot bolezen ali tegoba na našem fizičnem telesu, tako lahko podobne posledice torej pričakujemo tudi v primeru negativnih besed.
Besede interpretirajo inspiracije
V osnovi besede seveda uporabljamo za interpretacijo ustvarjalnih idej. Stvarnik (ljubezen) je energija z neskončnim ustvarjalnim potencialom. Ta energija je v osnovi nedefinirana, zaradi njenega neskončnega potenciala pa je sposobna roditi neskončno idej. Ideje so potem že bolj občutna energija, ki pa še vedno ni izoblikovana, zato jih je slej kot prej potrebno interpretirati z besedami.
Sveža ideja se nam vedno porodi v nedefinirani obliki, kot da bi bila zapakirana v paket energije, katero je potrebno nato interpretirati. Naša naslednja rojstnodnevna zabava na primer v začetku obstaja zgolj kot paket energije, potem pa jo počasi interpretiramo v seznam za trgovino, listo povabljenih. Ipd.
Idejam, porojenim iz višje ustvarjalne energije ljubezni, pravimo tudi inspiracija ali navdih (spirit, duh, navdušenje). Naše kreacije na podlagi inspiracije bodo tudi drugim ljudem hitro lahko vzele dih. V kolikor pa le te ne bodo interpretirane iz ljubezni, pa z njimi ne bomo nikomur vzeli diha… oziroma jim segli do srca. Segli jim bomo le do površne kognicije. Mimogrede, moderna umetnost, glasba, arhitektura in na primer poezija so v večini primerov ustvarjene brez inspiracije (na silo, ponavadi ker se mudi) in nam zato ne sežejo do srca.
Svet (world) je beseda (word), ki traja dlje časa
Besedi word in world sta si zelo podobni s to razliko, da ima beseda world v sebi še črko l, katero uporabljamo v besedah, kot so linear, line, long ali lasting. Kar pomeni, da je nek svet/vesolje (world) pravzaprav beseda (word), ki traja dlje časa. Vsaka izgovorjena/slišana beseda vsekakor v obliki vizije/občutka obtiči nekje v naši zavesti (ali pa v podzavesti) in definira naš svet.
Ker je stvarnik neskončen, to seveda pomeni, da lahko ustvarimo vse mogoče ideje (stvarnik je vsemogočen) in posledično ustvarimo vse mogoče svetove. Z besedami definiramo tudi kaj je v našem svetu mogoče in kaj ne. Če želimo, lahko ustvarimo tudi svet, znotraj katerega nič nadaljnjega ni mogočega. To naredimo tako, da na primer izrazimo: “Jaz ne verjamem v popolnoma nič.”
Kvantna fizika nam nato potrjuje, da bo gibanje in razporejanje energije v neki realnosti odvisno od nas samih – od našega opazovanja, ki pa seveda temelji na definiciji našega sveta. V primeru, da smo si ustvarili prepričanje (realnost/svet/vesolje), kjer nič nadaljnjega ni mogočega, bo naša zavest preko kvantnega fenomena povzročila, da se nam potem res nikoli nič novega ne bo zgodilo.
Če pa bomo potem nekoč želeli v našem svetu/vesolju pa le nekaj spremeniti, bo to pomenilo, da bomo morali najprej spremeniti naša prepričanja, naše definicije. Oziroma se bomo morali najprej znebiti omejujočih prepričanj (katera smo definirali z besedami), ki nas ločujejo od resnice, da je stvarnik neskončen.
Zvok in slika v naši glavi
Zvok na vizijo v naši glavi vpliva tako, da se le ta začne gibati. Nekateri celo pravijo, da je bil zvok prav s tem namenom ustvarjen. Kar pa v naši glavi/zavesti ustvarimo, pa vemo, da postane najprej v duhu del naše prihodnosti in nato (če le lahko) naše fizične realnosti/sedanjosti. Ker je naša realnost torej sestavljena iz zvoka in slike, smo vsi navajeni to dvoje avtomatsko združevati v naši glavi. Kadar zaslišimo glasbo, si najprej v naši glavi predstavljamo kako plešemo, potem pa to vizijo/občutek prenesemo še na plesišče.
Enako velja seveda tudi za izrečene besede. Kadar zaslišimo besede, si jih avtomatsko interpretiramo v vizijo. Če nam nekdo na primer reče: “Ne si predstavljat roza slona,” si bomo takoj predstavljali roza slona, kljub temu, da naj si ga ne bi. Naša zavest sproti interpretira besede v vizijo (možno prihodnost).
Bolj relevantna pa je na primer situacija, kjer nam nekdo reče: “Če ne boš zaprl okno, se boš prehladil.” Ko kaj takšnega zaslišimo, v naši zavesti (eteričnem telesu) že začutimo, da smo prehlajeni, kar pomeni, da je prehlad postal ena izmed naših možnih prihodnosti.
Tudi sami sebi lahko govorimo. Naš notranji glas namreč že uporablja besede. Z njim lahko sami sebe prepričamo v neko resnico/definicijo. Če sami pri sebi ponavljamo na primer: “Nikoli se ne bom mogel odvaditi kajenja,” te besede nemudoma definirajo našo prihodnost, zato nas bo nekaj konstantno vleklo k cigaretom.
Besede imajo moč, da ukrivijo prostor in čas
Naše vesolje se bo vedno prilagajalo naši definiciji le tega, katero smo izoblikovali z besedami. Lahko bi rekli, da se na podlagi besed, prostor in čas ukrivljata okoli nas, da nam pokažeta (oziroma ponudita) naše resnice – to, kar smo mi v duhu. Naša prihodnost se konstantno oblikuje okoli naših besed, resnic, dogovorov ipd. Če smo se na primer z ženo dogovorili, da gremo po službi v trgovino in smo se v času pogovora že videli v trgovini (spontano smo povezali slišano s prihodnostjo), nas bo po službi nekaj povleklo v trgovino, ne da bi o tem razmišljali.
Poglejmo si na primer še situacijo, kjer se dve punci, prijateljici, srečata s skupino fantov. Ena izmed punc je prepričana, da jo “imajo fantje radi”, druga pa se je prepričala, da je “ne marajo”. Vsi fantje se bodo zaradi tega avtomatično obrnili proti prvi punci, druga pa bo lahko le ljubosumna na svojo prijateljico. Vesolje ji bo fante izpred oči povleklo proč.
Razlika med maratoncem, kateremu je uspelo preteči maraton in tistemu, kateremu ni uspelo, je v tem, da se je drugi prepričal, da mu “ne bo uspelo” oziroma da “je maraton težko preteči”. Vesolje je zato pred njega postavilo “maratonski zid”. V prejšnjem članku smo govorili o tem, da se na športne prireditve prijavimo zato, da bi testirali samega sebe. Sedaj vemo, da na tak način v bistvu testiramo svoja prepričanja, katera so del našega eteričnega telesa.
Ukrivljanje prostora in časa okoli nas je tako močno, da ostali ljudje lahko to občutijo ali pa celo vidijo. Na tak način se namreč oblikuje naša eterična aura. Na podlagi opazovanja le te je mogoče celo ugotoviti, kakšne resnice je nekdo sprejemal v svoji preteklosti. Ne pozabimo, da je naša aura naše višje telo. Ker je naše telo, smo to mi. Kar izrečemo, to nas definira – to postanemo, to smo mi.
Besede ustvarijo čustva, čustva pa dejanja
Izvorna stvarnikova energija se izoblikuje po zaporedju: ljubezen – inspiracije – besede – čustva – dejanja. Besede dejansko ustvarijo potrebno koncentracijo in gibanje energije (časa in prostora), da jo začutimo kot čustvo (e-motion). Ko je čustvena energija dovolj močna, nas le ta premakne v želeno fizično dejanje. Z besedami torej prizemljimo naše ideje in vizije v fizični prostor. Brez besed se v fizičnem prostoru ne more zgoditi veliko, zato brez njih ne gre. Tisti, ki jezika špara, kruha pač strada.
Pomembno je, da energiji čustev vedno sledimo. Da reagiramo samo v primeru, da nas res pravo čustvo povleče v neko dejanje. Takrat so bile namreč izbrane prave besede in v takšnem primeru bomo ostali v svojem centru. Tako se bomo tudi sami naučili pravilno uporabljati besede. Ne reagirajmo na primer na manipulativne načine, ko se nekdo na nas jezi, ali pa nam vzbuja krivdo. V teh primerih bomo zašli izven svojega centra, ker ne bomo sledili energiji čustev.
Iz centra bomo zašli tudi v primeru, da smo na podlagi izbranih besed že ustvarili neko energijo, ki nas vleče v neko dejanje, mi pa se bomo premislili. Da bomo ostali v svoji integriteti, bodimo raje mož beseda in se raje najejmo zarečenega kruha, kakršen koli že je. Tudi tako se bomo naučili pravilno izbirati besede, da nam ne bo treba še kdaj jesti zarečeni kruh. Vse ostale vpletene pa tudi lahko držimo za besedo, v kolikor se bodo oni želeli premisliti. Obljuba pač dela dolg, za njihovo integriteto (center) pa je tudi bolje tako.
Besede bolijo
Ker besede neposredno vplivajo na našo prihodnost, nas bo zabolelo, kadar bomo slišali nekaj, česar ne želimo v naši prihodnosti. Zabolelo nas bo v našem eteričnem telesu.
Nikogar ni strah zdravnika, ker je tudi on, enako kot mi, bitje ljubezni. Nas je pa vsekakor presneto strah tega, kaj bo zdravnik rekel. V najhujšem primeru lahko izusti tudi, da imamo nekakšno “neozdravljivo” bolezen ali pa kaj v tej smeri. Že s tem, ko zdravnik nekaj takšnega izreče, se naša življenjska doba zmanjša (ukrivi se čas). Če ne drugega, takšne besede močno zmanjšajo možnost, da bi spontano ozdraveli, kakor se to nemalokrat zgodi. Besede imajo torej moč, da ustvarijo celo smrt. O tem govori že Sveto pismo: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika, kakor ga kdo rabi, takšen sad bo užival.” (Pregovori, 18:21)
Ker je ljubezen neskončen stvarnik, v njeni luči neozdravljive bolezni ne morejo obstajati. Neskončno možnosti pomeni tudi tisto možnost, kjer ozdravimo. Ljubezen pa je tudi že sama po sebi tako močna energija, da premaga vsako bolezen, ki je vedno le posledica pomanjkanja ljubezni. Nekoč bo s tem zavedanjem zato potrebno “neozdravljive bolezni” revidirati.
Kako lahko besede bolijo pa si poglejmo še na primeru, kjer kot trener športnega moštva enemu izmed igralcev rečemo, da “slabo igra.” S tem ga bomo vsekakor močno prizadeli. Te besede bodo nemudoma postale njegova prihodnost, katere jasno da ne želi. Če jih ne bomo nekako vzeli nazaj, smo mu z njimi verjetno celo uničili kariero. Še hujši podoben primer pa bi bil, če bi nekomu rekli, da iz njega “nikoli nič ne bo.”
Dokazovanje nasprotnega
Kadar smo mi tisti, ki živimo pod vplivom resnice, ki deluje v našo škodo, se poskušamo zaradi nje dodatno truditi, da bi svetu dokazali nasprotno. To pa nam ne uspe, saj je naša resnica močnejša od naših dejanj. Resnica ukrivlja prostor in čas, da pride do izraza, temu pa z dejanji definitivno ne moremo konkurirati.
Tudi, če nam bo kdaj slučajno uspel kakšen veliki met, v kolikor si ne bomo nekako očistili neljube resnice iz našega eteričnega telesa, našega uspeha tako ali tako nihče ne bo jemal resno. Ljudje bodo zraven nas imeli pač občutek, kot da “iz nas nikoli nič ne bo”. Čutili bodo našo auro, naš “brezčasni jaz” oziroma našega duha.
Očitno je torej, da tistim otrokom, ki se razvijejo v najboljše športnike, v mladosti pač nikoli ni nihče rekel nič negativnega okoli njihove športne sposobnosti.
Z dejanji nikoli ne bomo kos naši resnici, katera ustvarja naše vesolje. Zato čimprej odmislimo kakršnakoli nagnenja k tem, da moramo v življenju garati ali pa delati, da bomo dosegli svoje. Svoje bomo dosegli z definicijo našega vesolja, dejanja pa nam bodo prav prišla zato, da bomo lahko poželi, kar smo posejali.
Besede zdravijo
Glede na to, da besede lahko oslabijo naš imunski sistem do te mere, da nas morda naslednja bolezen pokoplje, potem je logično, da z njimi lahko tudi zdravimo. V primeru seveda, da slišimo to, kar želimo slišati. Tisto, kar deluje v naše dobro. Najboljše besede v ta namen so definitivno: “Vse bo v redu.” Seveda pa jih moramo za maksimalen učinek podkrepiti z zaupanjem v stvarnika in njegovo vsemogočnost, ker bodo besede v nasprotnem primeru prazne.
Vsi tudi vemo, kako močan je “placebo” učinek na izboljšanje zdravja. Placebo učinkuje zgolj na moči in energiji besed – ki so prav zaradi placebo učinka dokazano sposobne ozdraviti marsikaj, če ne celo kar vsako bolezen.
Neposrečena uporaba besed
Sedaj, ko natančno vemo, kako besede vplivajo na našo prihodnost, pa si poglejmo primere njihove neposrečene uporabe. Do takšne uporabe besed pride seveda zato, ker se oseba, ki jih uporablja, še ne zaveda njihove ustvarjalne moči.
“Izgubil sem ključe,” pojamramo tistemu, ki ga prvega srečamo, ko iščemo svoje ključe. Na tak način smo si ustvarili realnost, kjer nimamo ključev in vesolje nas bo usmerjalo tako, da bomo pogledali povsod, razen tja, kjer se dejansko nahajajo. Ko bomo vse preiskali, bomo na zadnji lokaciji našli tudi ključe.
“Moj otrok je len”, si rečemo, ko opazimo našega otroka, v katerem se čustva za neko aktivnost še niso oblikovala oziroma jih mi nismo znali ustvariti. Zaradi takšne sprejete resnice bomo naslednjič le še težje pripravili našega otroka k določeni aktivnosti.
“Solata tukaj ne bo uspevala dobro,” reče kmet ženi in ta prihodnost se ustvari v zavesti obeh dveh. Žena bi rada možu dokazala nasprotno in vseeno posadi solato, ki pa seveda ne uspe in kmet zmagoslavno pripomne: “Sem ti rekel.” Dokazano pa je, da rastline lahko dobro uspevajo tudi sredi najbolj puste zemlje – njihova rast je pač odvisna od energije, katero ljudje ustvarimo. Z besedami.
“Vedno zamujaš,” se zjezimo na prijatelja, ki je ponovno zamudil. Te besede še bolj ojačajo prihodnost in prijatelj bo zamujal še naprej. Nobene prave energije namreč ne bo čutil, zaradi katere bi pohitel in bil točen.
“Bojim se, da ta izdelek ne bo všeč nobenemu,” reče poslovodja trgovine svojim prodajalcem in ta resnica postane del njihove prihodnosti/aure. Zraven teh prodajalcev bodo potem stranke začutile, da je s tem izdelkom nekaj narobe in ga ne bodo hotele kupiti, tudi če bi jim bil všeč.
“Hrana v tej restavraciji je zanič,” se namenoma zlažemo v spletni ocenjevalnici, da našo priljubljeno restavracijo ne bi preplavili turisti. Vendar pa se bo ta resnica shranila v našo zavest in od takrat naprej bomo tudi mi vsakič s pomislekom zrli v naš krožnik. Slej kot prej pa bo vesolje poskrbelo, da bo kuhar pri pripravi našega naročila še kaj zafrknil.
“Pazi, kako voziš,” nam v strahu pojamra sovoznik, čeprav na vidiku ni prav nobene nevarnosti. Vendar pa te besede takoj povzročijo vizijo nevarnosti, kjer bomo morali biti pazljivi in vesolje bo potem poskrbelo, da bomo v pravem trenutku na pravem mestu – kjer bo nevarnost.
“Pazi, da ne padeš,” zakličemo otroku, ki se afná na dvorišču. Pred tem otrok te možnosti sploh ni imel pred očmi, ko pa mu jo mi predstavimo, jo bo pa hitro opazil v svoji prihodnosti in padel na tla.
“Tega si nikoli ne bom mogel privoščiti,” si kot otrok rečemo, ko gledamo izložbo z luksuznimi avtomobili. Takšna resnica nas bo imela v krempljih celo življenje in nas vodila v smer, kjer nam nikoli ne bo uspelo kupiti luksuznega avtomobila.
“Ženske ne vedo, kaj bi rade,” je resnica, katero v nekem efektu ustvarimo s prijatelji na kavi. Ta resnica nas potem lahko spremlja celotno življenje in povzroča, da bomo ženske v naši družbi vedno našli neodločne. Popravljali bomo njihove izbire, pa naj si bo to pri nakupu pohištva ali pa jogurta in jim šli s tem na živce. Ker smo mi celotno naše vesolje, ne pozabimo, da na tak način popravljamo le sami sebe – našo energijo in projekcijo. To pa, kot smo že omenili, lahko delamo v nedogled, ker je naša resnica močnejša od dejanj.
“Vedno mi narobe podaš žogo,” se zjezimo na soigralca v prepričanju, da nam bo na tak način potem soigralec lepše podajal. Vendar pa se besede spremenijo v vizijo/prihodnost in kadarkoli nam bo ta igralec hotel podati žogo, jo bo nasprotnik nekako prestregel. Zdelo se bo, kot da vedno izbere ravno napačen čas za podajo (resnica ukrivlja čas). Tudi, če mu bo nekoč uspelo lepo podati, bo vesolje že poskrbelo, da bo šlo nekaj narobe.
“V obrambi ni nobenega,” se zjezimo na soigralce pri malem nogometu. Naša ideja je bila, da bi jih s tem prepričali, da naj bodo več časa v obrambi. Vendar pa takšne besede v njihovi zavesti povzročijo le vizijo še večje luknje v obrambi in energija jih bo zaradi tega še bolj močno vodila proč iz obrambe.
“Premalo zalivamo rože,” izpostavimo dejstvo sostanovalcem in jim s tem ustvarimo vizijo morda že celo uvelih rož. Kdo bi se potem sploh še ubadal z uvelimi rožami in jih zalival, poleg tega pa s takšnimi besedami definitivno ni bilo ustvarjene prave energije za zalivanje.
“On je res ful hud tip,” reče prijateljica svoji prijateljici. Le ta ga prej sploh ni imela na seznamu dobrih tipov, potem se pa zaradi slišane resnice začne ogrevati in zanj gojiti čustva. Na koncu ji ne bo preostalo drugega, kot da se začne z njim dopisovati za prijateljičinim hrbtom.
“Je kaj težko hoditi v hrib?” vprašamo svojega otroka, ki prej o tem sploh ni razmišljal. Otrok bo pobrskal po naši zavesti in začutil, da želimo, da reče da “ja” in naslednjič se bo pri v hoji v hrib že sam od sebe pritoževal.
“Premalo se pogovarjava,” reče punca fantu. Te besede postanejo njuna resnica in v bodoče se bosta pogovarjala še manj. Oziroma se bosta zaradi občutka krivde želela na silo pogovarjati več, vendar bodo takšni pogovori zaradi pomanjkanja čustvene energije, ki bi jih vlekla v spontane pogovore, prazni oziroma fake.
Vzbujanje krivde
Nihče ne mara občutka, da je naredil nekaj narobe. Kadar izvemo, da smo nekaj narobe naredili, velikokrat tudi sami sebe, še preden začutimo kakršnokoli energijo, povlečemo iz stola (našega centra), da bi naše dejanje popravili. Ljudje smo se zato navadili z besedami na veliko izkoriščati ta občutek krivde. Vendar pa so vsa dejanja, ki so posledica občutka krivde, prazna (fake).
“Jaz pa nimam nikogar, ki bi me zmasiral,” pojamramo sošolcem, ker bi jim radi vzbudili krivdo, da bi še nas zmasirali okoli vratu, ne samo ostale. Morda nam v tistem trenutku uspe najti kako žrtev, vendar v bodoče ne pričakujmo, da nas bo še kdo zmasiral.
“Tako ali tako nočeš z mano,” odvrnemo partnerju, ko nas vpraša, če bomo šli sami v trgovino. Morda nam bo partner zaradi krivde odgovoril, da bi šel z veseljem z nami, vendar mu bo v spominu ostala resnica, da noče hoditi z nami v trgovino. In s to prihodnostjo se bomo morali soočiti, ker smo jo ustvarili. V kolikor pa bo naš partner vseeno še naprej hodil z nami v trgovino, pa bo iz njega izžarevala krivda.
“Njega imaš rajši kot mene,” očitamo naši simpatiji, da bi ji zbudili krivdo, da dela nekaj narobe. Slišano nemudoma postane njena resnica in naša simpatija v tistem hipu začuti, da ima res drugega rajši, čeprav smo ji bili do sedaj mi malce bolj všeč. Ta občutek bo hotela prikriti in na hitro izustila, da to ni res. Vendar pa ji bo s časom njena nova resnica ustvarila čustva, zaradi katerih bo slej kot prej odšla s tistim drugim.
V vseh teh primerih imamo seveda vedno možnost izbrati boljše besede, da bi z njimi ustvarili tisto, kar si želimo. Vendar pa nam očitno naše razmišljanje omejuje nek strah, katerega naposled izustimo in na žalost s tem tudi prizemljimo. Ali pa vsaj ojačamo.
“Vedno pozabite name,” nam pojamra sodelavka, ker je nismo povabili zraven na proslavitev uspešnega projekta in nam s tem želi vzbuditi krivdo. Ker ima v sebi strah/resnico, da jo bodo ljudje spregledali, je vesolje pozabilo nanjo. S tem, ko pa je ta strah ponovno izrazila, je svojo resnico le še globlje vkopala. Naslednjič jo bomo zaradi občutka krivde morda povabili zraven, čeprav nam bodo čustva govorila drugače. Ona pa se bo odzvala: “Ne, saj je v redu,” ker se podzavestno pa le spomni, da bi bila njena prisotnost na tak način prazna. In ker bo po drugi strani ciljala na krivdo še naprej.
V kolikor bomo želeli ostati v svojem centru, kadar bodo ostali v nas spodbujali krivdo, kratko malo ne bomo reagirali na njihove besede. Z vzbujanjem krivde v nas definitivno niso vzpostavili pravih čustev. Premaknili nas bodo le, če bodo našli prave besede. Kar pomeni, da bodo moral izhajati iz svojega srca, ne iz nekega strahu. Kadar torej nekoga uspešno premaknemo z vzbujanjem krivde, ga na tak način vržemo ven iz njegovega centra. In zaradi tega potem nismo v kontaktu z njihovim pravim jazom.
“Vedno samo jaz pospravljam, kuham, pomivam …” reče žena možu, da bi v njem vzbudila krivdo. Morda bo na tak način prejela nekaj pomoči po krivdi, vendar bo ta pomoč seveda fake/navidezna in kratkotrajna. Izbrati bi morala lepše besede, ko bi njen gnev minil in bi lahko izhajala iz svojega srca/stvarnika. Če pa tega ni sposobna, pa bo ustvarila vesolje, kjer mož ne pomaga. Nato se bo iz njene jeze morda pridružila še kakšni feministični skupini, da bi se borila proti energijam, ki jih je sama ustvarila. To pa vemo da lahko počne v nedogled.
“Psa crkljaš, mene pa nočeš,” malo v šali in malo zares rečemo svoji simpatiji, da bi ji vzbudili krivdo, ker se nam premalo posveča. Morda se nam bo potem zaradi krivde (ali pa mogoče v zameno za humor) posvetila malo več, vendar pa energija sarkazma v naši pripombi vseeno ne bo rodila prave energije za njena dejanja. V zraku bo namreč ves čas odzvanjalo “mene pa nočeš, mene pa nočeš, mene pa nočeš…”
Sarkazem
Marsikdaj rečemo kaj iz nekega strahu ali pa morda razburjenja in nam je potem žal. Beseda izrečena, ne vrne se pač nobena. Velikokrat pa uporabimo neposrečene besede tudi kar tako, oziroma ker bi bili radi duhoviti. V takšnih primerih uporabljamo na primer sarkazem.
“Ah, moje stare kosti,” malo v šali potarnamo sodelavcem, ko vstanemo iz stola, čeprav smo stari 30 let. S temi besedami smo si pravkar ustvarili osteoporozo, ki je že na poti v našo realnost.
“Sedaj lahko v miru umrem,” pretiravamo, da bi izpadli duhovito, ko se nam v življenju zgodi nekaj zanimivega. S temi besedami si na primer izbrišemo nadaljnje zanimive situacije iz naše prihodnosti.
“Edini, na katerega se lahko zanesem, je moj pes,” se pošalimo, ko nam nekaj v našem življenju ne gre po načrtih. Zaradi te resnice bomo od takrat naprej do vseh ljudi podzavestno skeptični in posledično si bomo ustvarili veliko situacij, kjer bo naše zaupanje na preizkušnji.
“Ahja, story of my life,” zastokamo, ko ponovno zamudimo avtobus. Zamujanje avtobusa tako postane še bolj občutna zgodba našega življenja. Vesolje nas bo pač vodilo na avtobusno postajo z ravno pravšnjo zakasnitvijo, da bomo zamujali avtobuse.
In podobno. V sarkazem nas vodi naš ego (hudič), z agendo, da bi sami sebe čimbolj omejili. S sarkazmom dobesedno izbrišemo pestrost in bogastvo iz naše aure, našega življenja in svojega neomejenega duha na tak način tlačimo v manjšo in manjšo kletko. Žrtvujemo sami sebe, da bi bili za trenutek duhoviti.
Negativne učinke besed zdravimo z meditacijo
Ker smo prišli do konca naših primerov, se na tej točki za hip ustavimo. Prebrali smo precej neposrečenih stavkov, kateri pa so se nam bralcu morda celo zapisali v našo zavest (naša zavest pač ne razlikuje med resničnostjo in našo domišljijo). Tega seveda nočemo, zato jih preletimo še enkrat in si predstavljajmo, da smo v vseh primerih izbrali boljše besede. Na primer, da smo naši simpatiji raje rekli: “Daj še psa malo pocrkljaj, da ne bo ljubosumen.” In tako dalje…
V marsikateri alternativni medicinski stroki je vedno bolj očitno, da so psihične in fizične težave v naši starosti bolj ali manj posledica besed, ki smo jih izrekli ali pa slišali skozi naše življenje. Meditacija je verjetno edini pripomoček, s katerim se lahko prebijemo skozi energijo nabranih resnic, da izplavamo iz njih na površje, do našega pravega jaza.
Dogovori, vsiljena volja in napovedovanje v naprej
Ker je beseda predpogoj, da se v našem vesolju karkoli zgodi, se bomo v vseh ostalih primerih počutili, da nam je bila vsiljena volja. Pri medsebojnih interakcijah se o podrobnostih interakcije najprej dogovorimo in naš dogovor tako postane vesoljni zakon (ki ukrivlja čas in prostor). Kadar je naš dogovor kršen, takrat nam je vsiljena volja. Na primer, da nas za mizo gostitelj vpraša: “Boš še jedel?” “Ne, hvala.” “No, jaz ti bom vseeno še malo naložil.” In nam naloži. Vsekakor se v tem primeru ne bomo počutili prav. Prišlo je do vsiljene volje.
Naše eterično telo je občutljivo na dogovore. V poskusu z zavezanimi očmi, nam lahko nekdo reče, da nam bo dal v usta jagodo, v resnici nam pa da čokolado in mi se bomo skremžili, čeprav imamo radi čokolado. Tudi naš želodec je občutljiv na dogovore. Če smo se sami s sabo dogovorili, da neke hrane “ne maramo”, nam bo šla težko po grlu in po vsej verjetnosti nam bo postalo tudi slabo. In dokler se še ne zavedamo moči besed, se bomo potem čudili, kako da pa drugim ni nič slabo ob tej hrani.
Kadar smo v družbi, smo vključeni v kolektivno zavest družbe, zato moramo naša lastna dejanja vnaprej napovedati. V družbi so naša dejanja namreč kokreacija vseh prisotnih. “Čas je, da grem domov,” sporočimo prijateljem. Če bi na tej točki kar vstali in odšli skozi vrata, bi izpadli presneto čudno. Energiji skupine smo pač vsilili svojo voljo. “Na kolo grem za nekaj ur,” pa na primer sporočimo domačim, da ne gremo kar brez besed skozi vrata.
In še en primer: voditelj pogovorne oddaje svoje glasbene goste navadno napove vnaprej. Če tega ne bi naredil in bi gostje kar brez besed prišli na oder in začeli igrati, bi se gledalci spraševali, kaj se dogaja. Počutili bi se, da je njihovem vesolju vsiljena volja. Oziroma, da niso kokreativno vključeni vanj.
Nihče ne mara presenečenj
Zaradi tega principa nihče dejansko ne mara presenečenj. Če bomo nekoč neki osebi pripravili zabavo presenečenja, ji bomo s tem vsilili svojo voljo. Njena aura bo nepopolna (brez eteričnega telesa), torej ta oseba na zabavi sploh ne bo prisotna. No, njeno fizično telo bo prisotno, definitivno pa ne bo prisotna v svoji celoti. Z mislimi ne bo mogla biti najbolj pri stvari. Prisotna bo tudi brez čustvene energije, ker smo preskočili iz misli neposredno k dejanjem. Torej se bo lahko le pretvarjala, da je dobre volje.
Kaj ni dogovarjanje, planiranje in pričakovanje poglavitni del nekega dogodka? Pred finalom športnih dogodkov so na primer bolj zanimive napetost, špekulacije, kalkulacije in recimo govorice kot pa dogodek sam.
Na prav vsakem fizičnem dogodku je bolj občutna in pomembna energija v ozadju, ki dogodek definira, oziroma na kateri dogodek sploh temelji, zato je ne smemo kar obiti. Brez nje bi bil dogodek prazen. Ta energija pa je bila ustvarjena z besedami in dogovori.
Nekdo se s tem ne bo strinjal in rekel, da pa ima rad presenečenja, na primer v obliki darilc. Kadar dobimo darilo za rojstni dan, to tako ali tako ni presenečenje. Presenečenje bi bilo, če ga ne bi dobili. Da pa od vesolja dobimo darilce na nek navaden dan, pa moramo biti tudi najprej mi sami odprti za to možnost. Če je naša resnica na primer: “nihče mi nikoli nič ne pokloni”, ga definitivno ne bomo dobili prav pogosto, če sploh kdaj.
Kolektivni dogovori in resnice
Vodilni predstavniki držav se dobro zavedajo, kakšna je kolektivna ustvarjalna moč ljudi, ki s svojimi prepričanji oblikujemo (ukrivljamo) naš svet. Zato nam po televiziji vedno ponavljajo, kakšni so novi zakoni v državi in kdaj moramo naprimer oddati napoved dohodnine. Če tega ne bi naredili, bi bilo ljudem za vse to malo mar in ko bi državnik na vrata potrkal, bi ga samo čudno gledali. Nobene energije namreč ne bi bilo ustvarjene zato, da bi sledili novim zakonom ali pa poravnali dohodnino.
Medije se vse preveč pogosto uporablja zato, da se z njimi namenoma oblikuje našo realnost. Na primer, kadar vojska v Združenih državah odkrije neko novo tehnologijo, s katero bi bilo celotno človeštvo na boljšem, bodo raje nemudoma (da bi bili v prednosti) sprožili poplavo nasprotnih informacij v svetovne medije, da bo slika v naših glavah nasprotna ali pa vsaj ostala nespremenjena. In naša kolektivna zavest bo posledično ustvarila okrnjeno realnost, popolnoma brez zavedanja, kaj vse je v našem vesolju možno. In to celo zelo blizu nas. Vojaški motiv (izpeljan iz strahu) je bil namreč vedno takšen, da naj bi bile tovrstne skrivnosti pomembne za državno varnost.
Večina ljudi ima zato dandanes zelo zaprte glave in ne verjame v kaj veliko stvari, ker nam tako pač govorijo po medijih. Posledično pa si potem v svetu res redkokdaj ustvarimo kaj novega in zanimivega. Še enkrat se zato spomnimo in poudarimo, da je stvarnik neskončen in vsemogočen. In zato tudi ne verjemimo medijem, ki vedno govorijo le o eni stvari izmed te neskončne množice.
Prazne besede so brez veze
Vsi vemo, da lahko pri pogovoru v vsakem trenutku izbiramo med različnimi temami. Verjetno pa se ne zavedamo vsi, oziroma ne posvečamo preveliko pozornosti temu, da ob tem dejansko izbiramo tudi med različnimi energijami tematik. Ugotovili smo, da kadar z besedami interpretiramo našo inspiracijo, takrat bodo imele naše besede najvišjo energijo. V takšnih pogovorih izhajamo iz naše intuicije, naše povezave s stvarnikom/prihodnostjo/duhom.
Kadar pa govorimo brez inspiracije, kadar izhajamo iz kognicije, oziroma nismo sploh pozorni na različne možne tematike (in njihovo energijo) in zaradi tega rečemo kar tisto prvo stvar, ki nam pade na pamet, takrat naše besede ne bodo imele nobene energije. Naše besede bodo prazne, ker bodo brez povezave s stvarnikom. Dobesedno bodo brez veze. In takšne besede seveda ne bodo vzbudile nobenih čustev.
V naši družbi vse prevečkrat prihaja do brezveznih pogovorov. Ker so takšni pogovori brez energije, ne gre drugače, kot pa da se na tovrstnih srečanjih postreže s hrano.
Dvignjen glas in “hype” sta umetni zadevi
Kadar bomo govorili brezvezne stvari, takrat bomo imeli občutek, da nas nihče ne posluša. Veliko ljudi v takšnih trenutkih, namesto, da bi zamenjali tematiko, raje povzdigne glas, da bi morda na takšen način vzbudili pozornost. Ustvarjati začnejo umetno navdušenje (hype). Zavedati se moramo, da s hypom ne bomo nikoli navdušili nikogar. Navdušili jih bomo le, če bomo govorili iz naše inspiracije, zato da bomo še njih pripeljali bližje stvarniku in duhu (navdušenju). Za to pa ne rabimo višati glasu.
Marsikaj gre lahko narobe, kadar uporabljamo, oziroma smo priča praznim besedam. Če jim nasedemo, se bomo vedno znašli na zabavi ali pa kakšni drugi prireditvi, kjer bo zelo malo prisotnih. Dogodek bo brez energije, prazen. In ko bo na takšnem dogodku gostitelj želel nagovoriti vse zbrane, se bo ponavadi ponovno pretvarjal, da je navdušen in ustvarjal “hype”.
Prazne besede bremenijo
V kolikor ljudi prosimo za neko dejanje oziroma stvaritev na podlagi praznih besed, jih na tak način obremenimo. Ker so naše besede prazne, naši sogovorniki ne bodo začutili nobene energije, ki bi jih vlekla v dejanje, v katerega so privolili. Počutili se bodo ujete oziroma bodo imeli občutek, kot da jim nad glavo visi neka skala. Lahko bi rekli, da je to pravzaprav temna energija (temna, ker je ni še nihče osvetlil z inspiracijami).
Ustvarjanja pa definitivno ne moremo nikoli vsiliti ali pohitriti, ker je odvisno od stvarnika/inspiracij in če na proces ustvarjanja pritiskamo s praznimi besedami, s tem bremenimo ljudi.
V drugačnih okoliščinah pa bodo ljudje na tisto, kar smo jim naročili s praznimi besedami, kar pozabili. Če nekdo pozabi, kar smo jim povedali/naročili, je to naša odgovornost.
Interpretiranje inspiracije je prizemljevanje prihodnosti, katera v duhu dejansko že obstaja. Vsa ostala raba besed je zato brezvezna. Kadar bo torej nekdo od nas želel nekaj na podlagi besed brez inspiracije, takrat je bolje, da rečemo “ne”, drugače nas bo takšen dogovor le obremenil.
Povejmo, kar stvarnik želi povedati skozi nas
Na začetku naših življenj nihče izmed nas nima dovolj razširjene zavesti, da bi čutil posledice svojih izrečenih besed. Takšna zavest pride z leti in z izkušnjami. Zato je normalno sklepati, da se bomo prav vsi ničkolikokrat zarekli in enako pogosto nosili posledice svojih besed, preden se bomo začeli zavedati njihove moči.
Ko pa se bomo te moči zavedli, takrat jih bomo definitivno začeli uporabljati bolj odgovorno. V vsakem trenutku bomo izbirali le tiste besede, ki bodo vsebovale najvišjo energijo ljubezni. Ker je ljubezen stvarnikova energija, bomo torej govorili le tisto, kar želi stvarnik/bog povedati skozi nas. Stvarnik pa smo seveda mi sami. Izvzeli bomo torej svoj ego ven iz enačbe in uporabljali naša usta le še za izražanje ljubezni – no pa saj so bila s tem namenom ustvarjena. In le tako bomo, kot smo že parkrat omenili, pripeljali nebesa na Zemljo!
Hvala za branje!
