Ali smo pozorni na klice na pomoč, ne samo tistih, ki jih objavijo v medijih, ampak tistih, ki so v naši bližini? Ali slišimo tisti klic, ki se duši v našem srcu in ne ve v katero stran se obrniti? Kam iti? Kaj storiti? Ali je sploh kje svoboda?
Srce začne bežati, stran od ljudi, stran od sebe. Svet boli in ne odgovori na naš: »Zakaj?« Slišimo besede priznanih strokovnjakov, a so le besede, ki prihajajo tam od zunaj. Počutimo se sami, nobeden nas ne razume. Nočemo tega, raje se skrijemo. Raje ne odpremo srca, ampak ga slepimo in zasvojimo z »opijem«: to so čutni užitki, droge, pijače in druga materialna zatočišča. Lepo je in lahko letimo … dokler traja. A ta naš nadstrešek je krhek in ga moramo neprestano popravljati in dograjevati. Nimamo časa za temelje, ni časa za planiranje, nas skrbi le streha, saj dežuje. A kaj bo, ko stebri ne bodo več zdržali?
Lepi slepi svet
Danes svet postaja vedno bolj materialističen in ideološki, kot še nikoli prej. Svet lahko pomaga človeku le s temi nasveti in stvarmi, ki jih ima sam na razpolago. Prazni duši govori, da naj gre na sever, na jug, na vzhod ali zahod, kamorkoli. Svet bo ponudil vse, kar ima pri sebi, a ničesar kar bi dopustil, da bi šlo skozi njegove prste. Pravi: »verjemi v to«, »ti potrebuješ prav to« ali »ne sprašuj, le zaspi«. Svet bo naredil vse za svoje preživetje in to z lepim nasmeškom. A nekaj nam ne bo nikoli priznal: ne bo nas odrešil muk. Prav nasprotno, poskusil bo preprečiti naš pobeg. In ko kličemo na pomoč, pomislimo, le kaj lahko ta Gospodar res za nas postori? Le slabo obglodana kost bo dovolj, da utihnemo.
Svet se razvija tako, da postajamo vedno bolj samo-zadovoljivi. Tehnologija, znanost, družbeni sistemi nam ponujajo vse, da nam bi »olajšali« življenje. Nič več ne rabimo vzdrževati stikov s sosedi, saj nič več ne potrebujemo njihovih pomoči – zdaj lahko enostavno najamemo strokovnjake. Nič več nam ni treba iskati družbe – zdaj je vse na naših velikih in malih ekranih. Nič več nam ni treba razvijati svojo odgovornost in spraševati o naravi ali bogu – zdaj imamo državne zakone in medije. Nič več nam ni treba pokazati svojega obraza – zdaj se lahko skrijemo vase, v svoj mali vakuum. Ni nam treba več odpreti svojega srca – za depresivnost imamo zdaj tablete.
Kar danes velja za vrlino je čaščenje svojih postavljenih stališč, ko nas zanimajo le določene izkušnje ali zbirka idej in fragmenti informacij, ki naj bi nam dali neki pomen in nas »Razsvetlili«, a nas v resnici pustijo zaprte v svojih lastnih mislih in čustvih. Tako zaupamo le svoji moči in razumu in mislimo, da smo bolj pomembni, kot pa drugi in jih zaničujemo. Na ljudje gledamo skozi to prizmo materializma in lahko se zgodi, da obravnavamo druge kot le materijo, le kot facebook, ki ga lahko enostavno zapremo, takoj ko imamo dovolj.
Ta centraliziranost vase in oddaljenost od drugih, zmanjša spoštovan odnos do soljudi: v moderni družbi je manj spoštovanja do staršev, ki so nam dali življenje, manj spoštovanja do zakonskih partnerjev, kjer primanjkuje prijateljstvo in medsebojna zaupanja, manj spoštovanja do svojih otrok, ki jim dovolimo, da odraščajo brez naše pozornosti in manj spoštovanja do prijateljev in drugih ljudi, do katerih se obrnemo le, ko rabimo usluge. Moderna komunikacija, pa naj bo še tako globalna in poceni, prav nič ne pripomore k razvoju naravnega človeškega odnosa, ampak lahko človeka popolnoma zasužnji in okrade naše samospoštovanje.
Naše videnje je le tvorba ideologij, ki gleda na svet le iz sebičnih želja. Danes se ves čas govori o »pravicah« in »svobodi«, ki naj bi potešile to luknjo v našem srcu, ta čutna poželenja. Teme o spolnosti so zagotovo najglasnejše v medijih. Brez dvoma ima vsak pravico odločati o svoji usodi in prevzeti odgovornost za svoja dejanja – nobeden tega ne zanika – a stvar postaja tako razširjena in zmedena, da se ljudje vključujejo v skupine in se tako med seboj prepričujejo in prepričujejo o vprašanju, kaj je moralno in kaj ni. Zdaj, ko je »Bog mrtev«, ko je ljudstvo prevzelo oblast in je sodstvo nad univerzalno moralo, besedi »greh« in »nemorala« postaneta manj pomembni. Gradimo si koalicijo s psihologijo in materializmom, ki naj bi odgovorila na vsa človeška vprašanja. Država si je vzela popolno kontrolo nad ljudmi. Stvar je zašla tako daleč, da nekateri celo želijo, da družba dovoli usmrtitev nerojenega otroka in evtanazijo, češ da je to najbolj »sočutna« in edina rešitev za bolne, osamljene in ostarele ljudi. V materializmu ni dostojanstva, le drugačne oblike suženjstva, kjer »ideološka kolonizacija« in »razum« vplivajo na našo vest in naravno modrost. Človek je izgubljen, »kot tisti, ki je izgubil svojo karavano in je daleč od doma« (Sn 4:13.5).
Horizont takega srca ostane omejen, izoliran in osamljen; posledično začne častiti svoj položaj in tako se lahko srce počuti ogroženo in zaščitniško; in, kar je najbolj univerzalna nevarnost, srce se nič več ne prepozna, nič več ne razume koncepta modrosti, kaj šele da bi živelo v višji ravni svojega potenciala. Srce postane revno. Spreminjamo se v robote, katere je zlahka manipulirati.
Upanje za luč
A skozi zgodovino je bilo nekaj takih ljudi, ki so uvideli ta čarovniški trik. Ti so potem vzkliknili, »Vidim te, Smrt! Predolgo si me zavajala. A zdaj sem svoboden od tvojih spon« (prim. MN 50:5). In ti ljudje so nam podali njihova znanja in učenja, kako lahko tudi mi sami uvidimo to slepilo, da vidimo kako stopiti iz teme k luči.
Buddha je rekel, »Navezan človek je zelo skrit v votlini in trdno pogreznjen v zbegano nevednost. Takšen je daleč od samote« (Sn 4:2.1). Ko se postavimo v svoj center in si okrog sebe zgradimo utrdbo z oboroženo vojsko, potem je nevarnost, da se sami zapremo v svoj utrjen zapor. Ta zapor se lahko prepoznakot sebičnost, egoizem, samo-obtoževanje, jeza, strah, osama, zmeda, depresijain objokovanje: »Kaj bo z nami, ko bomo odšli od tu?« (beri Sn 4:2.3)
A učenje govori, da svoboda ni nekje stisnjena v nas. Nekatere posvetne ideologije mislijo, da so pravilno poduhovljeni, ko pravijo, da se mora človek še bolje skriti v sebi in tam iskati resnico. A človek želeč svobode, se v resnici tako še bolj skrije v temi. A ni to, kar je Buddha govoril? A ni poanta, da gremo v meditacijo in vse izničimo, svet in sebe?! Da, Buddha je govoril o meditaciji, a ne o tem, da bi našo glavo še bolj potiskali v blato.
Danes na »modernem« Zahodu postaja budistično učenje zelo popularno, saj pravijo, da je budizem znanost, ki razloži nevrone, da je ateističen, ker zanika božanstva, da dovoli da sledimo svojim pogledom, kakor se nam ljubi. In to se dobro prodaja! To se zgodi, ko posvetna ideologija zase prevzame neke ideje in daje referenco Buddhi. A Buddha je opozarjal, da kdor napačno prime za to učenje, je kot bi nekdo prijel kačo za rep – to mu bo prineslo le škodo in smrtnobolečino. Če mislimo, da se Buddhovo učenje da primerjati z znanostjo in drugimi materialističnimi ali posvetnimi ideologijami, smo se hudo zmotili. Nismo prav prisluhnili Buddhi ali Dhammi, ampak verjeli interpretacijam, ki nam jih ponuja Svet.
Toda, kako je potem Buddha učil svobodo od Sveta? Če Svet uči, da je sreča v tem, kar čutimo z našimi čutili, je rekel Buddha , da je v tem past. Če Svet uči, da je sreča, ko porinimo ljudi stran in gremo v svoj osebni svet, je tudi temu Buddha rekel past. Buddha nam pove, da bo človek našel mir ne s hrepenenjem po bitnosti in ne s hrepenenjem po ne-bitnosti. Problem je v nerazumevanju Sveta, ko ne vemo, da Svet potrebuje to hrepenenje, ne glede ali to njemu pokažemo z ljubeznijo ali sovraštvom. Dovolj je, da imamo stik z njim. Problem je v željah po poenotenju čutnega doživljanja, ki naj bi podprli naše sebstvo, srečo in neminljivost. A Svet laže, saj nam ne more dati sreče, le bolečino, ne more nam dati stabilnosti, le razpad. Naše želje so še vedno predane Svetu. A Buddha pravi,da se prav tega moramo odrešiti, prav teh sebičnih želja.
Pobeg s prijateljem
Buddha v Maṅgala sutti (Sn 2:4) opisuje, kaj je tisto, ki vodi človeka k sreči, miru in popolni osvoboditvi od notranjih muk in tegob. Te vrline on imenuje »pravi blagoslovi«. Med temi blagoslovi so tudi »skrb za mamo in očeta, negovanje družine, izogibanje dela, ki bi komurkoli škodilo […], radodarnost, pošteno življenje, ponujanje pomoč sorodnikom […], izogibanje drog, ki zameglijo um […], spoštovanje, ponižnost, zadovoljstvo in hvaležnost do vseh bitij.«
Pri budizmu ne gre za neko osebno notranjo zaprto »razsvetlitev«, ampak uči, kako zrušiti obzidja, kako se razorožiti, kako zakopati jarke in spustiti zastave. Buddha je opozarjal, da »sebičnost uničuje človeka« (DN 31:14) in da naj človek »skrbi za druge, kakor mati za svojega otroka« (DN 31:26). Naslednji verz tudi lepo pokaže pomembnost solidarnosti:
So prijatelji s katerim se napiješ in so tisti,
ki zatrjujejo prijateljstvo pred tvojim obrazom,
a prijatelji, ki so v stiski,
ti sami so pravi prijatelji. (DN 31:14)
Buddha v Sigālaka sutti (DN 31) nadrobno nagovori svoje poslušalce, kako naj človek živi v svetu, je v skladu z naravo ali Dhammo in mu to prinese uspeh, srečo in mir. Zanimivo je, da največji poudarek ni v izolaciji od sveta, ampak v iskanju družbe dobrih ljudi. Pravo prijateljstvo, govori Buddha, je temeljni faktor za sveto življenje (prim. SN 3:18).
In nato Buddha poda navodilo (iz DN 31:21-25) za gradnjo zaupljivega srca, ki se lahko odpre v bolj univerzalni svet: pomagaj, ko so drugi v stiski (skrbi za človeka in njegove materialne dobrine takrat, ko je v težavah; bodi mu zatočišče, ko živi v strahu; ponudi mu več, kot te zaprosi), bodi na voljo v dobrih in slabih časih (zaupaj mu svojo skrivnost in varuj njegovo skrivnost; nikoli mu ne obrni hrbet; pravi prijatelj si, ko si celo pripravljen žrtvovati svoje življenje za drugega), opozarjaj svojega prijatelja na slabe stvari in spodbujaj ga v dobrem (bodi mu vedno na voljo, da ga vodiš v morali) ter bodi solidaren (ne želi mu pogube, veseli se v njegovem uspehu ter ne spodbujaj drugih, da govorijo proti prijatelju).
Buddha tudi naprej pravi, da mora vsak človek imeti spoštovanje do vseh strani. Pravi, pokloni se šestim stranem neba: vzhod sta mati in oče, jug so učitelji, zahod so zakonski partner in otroci, sever so prijatelji in kolegi, spodaj so delavci in uslužbenci ter zgoraj duhovniki in redovniki.
(1) In kako naj spoštujemo starše? »Mati in oče skrbita zame, naj zdaj jaz skrbim zanju. Pomagal jima bom z delom. Spoštoval bom družinsko tradicijo. Naj bom vreden njune dediščine. In ko bosta preminula, dom delil darove v njunem imenu.«
(2) Kako naj spoštujemo učitelje? S spoštljivim pozdravljanjem, s pozornim poslušanjem, s ponujanjem pomoči in z uspešnim znanjem.
(3) Kako naj spoštujemo zakonskega partnerja? S spoštovanjem, in to je brez podcenjevanja ali obrekovanja, z zvestobo, s ponujanjem avtoritete in z oskrbo z materialnimi stvarmi.
(4) Kako naj spoštujemo prijatelje in kolege? Z darovi, s prijaznimi besedami, s skrbjo za njihov uspeh, s takim načinom, kot bi privoščil samemu sebi in z držanjem obljub.
(5) Kako naj spoštujemo delavce in uslužbence? S spoštovanjem njihovih zmožnosti, s pravičnim plačilom in dejanjem hrane in pijače, s skrbjo ko so bolni, s ponujanjem posebnih delikates, in jim dovoliti končanje dela v pravem času.
(6) Kako naj spoštujemo dobre duhovnike in redovnike (ne glede iz katerih tradicij prihajajo)? Z odnosom, ki je prijazen v dejanju, govoru in v mislih, damo jim vedeti, da so jim naša vrata vedno odprta in s ponujanjem pomoči, če karkoli potrebujejo za ohranjanje zdravega telesa.
Poleg tega pa se naj človek ne predaja pijačam in drogam, ki zameglijo jasnost uma. Buddha je rekel, da nam te opojne stvari lahko škodijo na teh šest načinov: »zapravljajo naš denar, povečujejo prepire, podpirajo bolezni, povzročajo izgubo našega dobrega imena, nespodobno se vedemo do drugih in slabšajo naš razum« (DN 31:8).
Opij ali svoboda?
Slovenija, lepa za oči, a na žalost poznana kot pesimistična in cinična dežela. V vseh deželah v katerih sem jaz živel, lahko rečem, da je moja domača zemlja videti najbolj nezadovoljna. V angleškem jeziku tudi berem ugotovitve, da so samomori drastično visoki v Sloveniji. Se strinjam s temi raziskavami, da so nezaposlenost, revščina, ločitve, izoliranost in starost glavni faktorji za nesrečo in depresijo. A je tudi res, da smo Slovenci tudi zaprti vase, kritični do sebe in drugih, ko verjamemo v nič drugega, kot v srečo, ki je odvisna od materialih in drugih posvetnih dobrin. Statistika tudi pravi, da so samomori bolj pogosti v starih komunističnih državah in da je današnja generacija še vedno oropana duhovnega dojemanja, pa naj bo to varovanje v boga ali v možnost razvoja zavesti in modrosti. Takrat so tudi rekli, da je religija »opij za ljudstvo« in delali reklamo za razvoj razuma z vsemi človekovimi pravicami. A zdaj so se ujeli v svoje posvetne ideologije, zbeganost, kritičnost in nihče nič več ne ve, kaj še nam ostane skupnega. Danes bi lahko rekli, da sta prav materializem in idealizem »opij«, ki zavaja in drogira svoje ljudstvo v čutnost, status in dobiček. Moderni človek je zdaj zmeden, kot še nikoli prej.
In le kako nam lahko zdaj pomagajo denar, status in Svet, ta naš novi »Bog«? Ko trpimo zaradi pomanjkanja, nič več ne iščemo zatočišča v univerzalni naravi ali Dhammi, ampak pričakujemo, da je država tista, ki bi morala rešiti naše notranje muke. Če družba ne pomaga, mislimo, da je to dovolj za obup ter da se predamo in primemo za vrv ali strup. In potem? Pa tudi, če se družba odzove na naše stiske, nas ta lahko preskrbi le s čutnimi in materialnimi dobrinami, toda naše srce bo še vedno ostalo revno. »Sreča«, ki je odvisna od dobrin, nikoli ne zagotavlja stabilnosti in zadovoljitve. Ne moremo pričakovati od države, da za nas poskrbi z duhovno pomočjo. Tega niti ne moremo pričakovati od koga drugega. Tako ostajamo zaporniki, ko mislimo, da je vse kar ima smisel le to, kar počnejo pazniki; ostajamo kot otroci, ki se zasmejemo ko nam kdo zaigra z ropotuljo in jočemo, ko nam vzamejo igračo. Seveda si nobeden od nas tega ne želi priznati, a ni daleč od resnice.
Prebudimo se iz svoje centričnosti in odstranimo te zidove. Ko je v svetu polno sovraštva in nasprotovanja med ideologijami, si ne iščimo nasprotnikov, ampak živimo v prijaznosti in ljubezni; medtem ko svet trpi, smo mi sočutni; medtem ko je svet sebičen in nepravičen, mi živimo v zadovoljstvu; in ko nam svet nasprotuje, mi živimo v miru in v potrpežljivosti. Srce se odpre, ko smo radodarni do soljudi. Dajmo jim stvari, ki jih potrebujejo, dajmo jim naš čas in pozornost, odgovorimo na klic na pomoč – ne samo tisti od naših bližnjih, ampak tudi natiste klice, ki so zaprti v nas. Živimo v srcu, ki je pozoren na Svet in na sebe. Zakaj ne bi stopili stran od Vladarja, ki nas nagovarja na ekranih in naredimo nekaj, kar je bolj blizu Dhammi – Dhammi, ki je univerzalna, neomejena, nezgrajena, brez razlik, nasprotovanja in čista? Začne se lahko tako, da stopimo k skupini dobrih ljudi ter jim ponudimo naš čas in usluge.
Potem s takim srcem, z razvito pozornostjo in raziskovanjem Dhamme, lahko resnično začnemo razumeti nevarnost tistega, čemur pravimo »posvetna ideologija«. Um tako postane razočaran nad Svetom, postane neodvisen in se zdaj lahko popolnoma odmakne od Sveta – a na pravilen način. To je sad sammā-samādhija, pravilne meditacije. Tako lahko potem rečemo: »Za svetega moža ni ničesar, kar bi ga lahko vodilo, nobene teorije, ki so prisvojene med idejami. Tak človek je prerasel prepire, v nobeni od ponujenih idej ne vidi vrednosti« (Sn 4:13.13).
Buddha je tudi rekel, da je vse kar je zgrajeno minljivo, vse kar je zgrajeno je le muka (prim. SN 3:136). Ali res želimo ostati odvisni od teh stvari, ki so minljive in prinašajo le težave? Ali so posvetna ideologija ali duhovnost in materializem res prava pot? Ali resnično več ne opazimo ta človeški potencial, ki lahko uvidi svoj um ali srce v popolnoma drugačni dimenziji, ki transcendentira čutni svet? Le kaj več lahko človek naredi za nas? Smrt ni rešitev, saj nismo razrešili svojega problema. Če resnično želimo zapustiti zapor in odrasti, se pot začne z vero in z voljo.
Vau, odlično napisano. Saj res živimo v utopiji!