Krivda je kepa energije, ki zelo intenzivno zareže v notranji svet osebe, ki jo doživlja. Obremenjena je z (pre)velikim bremenom iz preteklosti in presežemo jo lahko tako, da se povežemo s svojo resnično notranjo esenco – svetlobo. Ta bo posijala na njo in pokazala jasnejši in svetlejši pogled na vzroke doživljanja le-te.
Krivda se pojavlja na različnih področjih življenja. Lahko storimo nekaj, kar ni v skladu z nami (prevaramo partnerja), v situaciji, v kateri je jasno da bi morali reči ne, rečemo da, čutimo krivdo ob določeni osebi, kot da nekaj delamo narobe, v resnici pa skušamo slediti sebi, čutimo jo lahko tudi, ko uživamo in se imamo lepo…
Vse poti in vzroki krivde običajno vodijo v otroštvo, ko smo kot gobe po dežju v sebe srkali energijo vzdušja družinske dinamike. Omeniti velja, da smo v Sloveniji tudi kolektivno, kot družba, močno obremenjeni s krivdo.
Doživljanje krivde je povezano z velikim bremenom, ki ga ne zmoremo prenesti na drugo stran brega reke in ga nosimo in nosimo še naprej. Lahko čutimo tudi pretirano odgovornost. S seboj prinaša tudi nemoč postaviti se za sebe in svoje pravice. Človek s krivdo je pravzaprav »osel«, ki prevzema in nosi svoja in tuja bremena.
Razvoj krivde.
Stvari je včasih potrebno vrniti na tisto mesto, kjer smo jih dobili. Z Ljubeznijo. Sočutjem in razumevanjem do sebe in tistega, ki nam je stvar izročil.
Resnica osvobaja.
Pogosta dinamika, ki se dogaja znotraj disfunkcionalnih družin je sledeča: otrok nase prevzame odgovornost za dobro počutje in srečo svojih staršev, ki so bili nesrečni, depresivni, alkoholizirani, neuspešni, jezni, žalostni, nemočni. Čuti se odgovornega in krivega za slabo počutje staršev in posledično vso energijo usmeri v tolažbo namesto v stvari, ki se jih mora naučiti in spoznati za kakovostno Življenje. S časoma se rodi krivda, saj spozna, da staršev ne more osrečiti. A resnica je, da nihče nikogar ne more osrečiti, osrečimo lahko samo sami sebe. Vendar otrok seveda tega znanja nima in čuti, da je odgovoren za srečo staršev. Naloga staršev je ta, da otroku na primeren način razloži, da ni kriv (da je z njim vse ok, da je v redu) za situacijo in stanje, ki se dogaja in mu s tem ustvari prostor, da izživi svoje otroštvo neobremenjen z družinsko dinamiko. Seveda tudi mama ni super-ženska in oče ne super-moški in popolno otroštvo ne obstaja. Lahko pa zavestno poskrbimo za čim bolj uravnoteženo in pozitivno vzdušje doma in med člani družine.
Krivda je torej rojena ob spoznanju, da otrok nima moči osrečiti staršev. Rodi se nemoč. Iz nemoči se rodi depresija. Tako se krog ponavlja dolgo časa. Lahko se nikoli ne prekine, ker oseba nikoli ne prepozna vzorca in ga predela.
Primer 1: odsoten oče in mož nikoli ni zares čustveno prisoten, ne za otroke in tudi ne za partnerko. Nesrečen, morda alkoholiziran ali odvisen od česa drugega – lahko tudi na videz česa »zdravega«! Zaradi tega je mama – žena neprestano žalostna, jezna, nemočna, čuti da nima prave podpore. Čustva so neizražena in neizživeta na obeh straneh. Zelo velika verjetnost je, da sta tudi onadva že doživljala krivdo in posledično sta bila nemočna in nezmožna vzpostaviti pristen in zaupen odnos. Mama, v večini časa žalostna in depresivna zavedno ali nezavedno išče tolažbo v otroku. Tudi oče išče pozornost in tolažbo otroka, vendar seveda drugače kot mama. Kot sem že omenila, je za otroka to izjemno veliko breme, ki ga ne zmore nositi in se kasneje razvije v krivdo – nisem bil zmožen osrečiti starša. Kasneje v življenju, taka oseba želi ugajati skoraj da za vsako ceno.
Primer 2: se lahko nadaljuje iz prvega primera, ko na eni ali drugi strani pride do prevare. Starša ostaneta skupaj ali ne, v obeh primerih »kasira« otrok nepredelane vzorce staršev. Težavo še dodatno otežuje beg pred soočenjem z resnico na obeh straneh. Največji paradoks vsega tega pa je, da ponavljamo dinamike svojih staršev. Tako globoko v telesu imamo zapisane vzorce, ki smo jih potegnili v sebe. A z voljo in iskreno željo, da želimo za sebe, partnerja in predvsem otroke, drugače, lahko dosežemo veliko in čudeži se resnično zgodijo.
Primer 3: ugajanje. Oseba v prijateljskem, intimnem odnosu ali na delovnem mestu pristaja na stvari, za katere globoko v sebi čuti in ve, da zanjo niso pravilne. Ne zmore reči ne in sprejema vse več bremen, ker želi ugajati in se hkrati tudi boji. Krog je sklenjen.
A kot sem že omenila – krivda je, kot vse ostalo, energija, ki je ujeta v prostoru in času, zaradi dinamike v preteklosti. Gre za energijo nizke vibracije, ki se jo transformira z visokimi vibracijami. Nihče ni popoln, nihče ni svetnik. Sicer ne bi več obstajal na tem planetu. Pomembno je, da presežemo istovetenje s krivdo oz. katerim koli vzorcem, ki nas omejuje. Šele takrat lahko svobodneje zadihamo in si dovolimo več manevrskega prostora za sebe in svoje resnične želje in hrepenenja.
