Včasih…

…Daš ljubezen, se ji prepustiš in jo pokažeš – a jo ne ”dobiš” nazaj.

… Se trudiš in delaš več kot ostali, a se ti zdi, da si v tem edini in da te nihče ne opazi pri tem.

OGLAS

…Bojuješ sam bitke, za katere ne ve nihče in ne vidiš več izhoda in luči na koncu tunela.

…Včasih si edini, kateremu je res mar. Opaziš, da so drugi čisto ravnodušni.

Ampak…

Ker pride trud prej kot rezultati, ne obupaj. Sama že nekaj let ne verjamem v rek, da je dobrota sirota. Samo če ne daš iz srca se ti ta zdi resničen, sicer pa je ravno obratno. Vse, kar pokloniš je za vedno tvoje. Vesolje ima rad ljudi, ki nič ne grabijo zase, ampak vedno delijo z drugimi – karkoli to pač je. Ko sem imela prvi avto sem dostikrat in rade volje peljala ljudi v njem (poznane in nepoznane). Zakaj? Ker je imeti avto blagoslov. Veliko ljudi si ga ne more privoščiti ali pa nima narejenega vozniškega izpita. Nič ni samoumevno. Prav nobena stvar. Isto je z denarjem, svojim časom, energijo, objemi, ljubeznijo, toplo besedo, podporo, pohvalo, …

Edino naš ego misli, da je nekaj zaman, da mora biti rezultat takoj in da je nekaj dal, a nazaj ni dobil nič. Če daš odprtega srca, čutiš zakaj si dal. V vprašanja, razlage se sploh ne poglabljaš… Ker te ne zanimajo, te ne napolnijo. Duša in srce samo delata, kot čutita.

Sicer se ti pa prej ali slej vse vrne – prijateljica, katero si mislila, da si izgubila, sreča v srce, po tem, ko je bilo to zlomljeno, ljubezen, katero si dala, skrb, katero si izrazila, hvaležnost, po tem, ko si dala nekaj ali nekaj naredila iz srca…