Včasih tako, včasih drugače :-D

OGLAS

Včasih ljudem pomagaš pa se tega sploh ne zavedaš. 🙂

Včasih potrebujejo/potrebujemo samo tisti majhen, droben nasmešek. Včasih samo tisti razumevajoč pogled. Včasih je beseda “Hvala” dovolj. Včasih objem, stisk roke. Spet drugič pogovor.

Bom zopet ponazorila, kar želim povedati z zgodbico, ki sem jo prebrala v eni knjigi. Gre pa nekako takole: Popotnik je prišel v eno novo deželo, kjer so se izredno bali ene “pošasti”. Kaj točno je ta pošast bila mi je ušlo iz glave, a nič zato. Lahko si jo predstavljate kot ogenj, kot žival ali pa kaj tretjega. Torej, popotniku so prebivalci potožili glede te pošasti in mu jo pokazali, on pa – ne bodi ga treba se je iz tega njihovega straha delal norce, se považil pred njimi in jim pokazal, da to ni nič takega. Ni se je bal in približal se ji je ter se slikal z njo. Naredil je kontra efekt. Ljudje so se zaradi tega počutili manjvredne in drugačne od njega. Niso ga najboljše sprejeli medse. Drug popotnik, ki je ravnotako prispel v njihovo deželo pa je odreagiral drugače. Povedal jim je, da razume njihov strah. Da je to čisto normalno. Predlagal jim je, da gredo skupaj do pošasti in se skupaj znebijo strahu pred njo. Ljudje so ga sprejeli in dobro so se počutili ob njem.

OGLAS

Isto opažam tudi v svojem življenju. Ob neprijetnih življenjskih situacijah želim imeti ob sebi nekoga, ki moje strahove, žalost, negotovost, neprijetno počutje sprejme skupaj z mano. Ki mi jih pomaga prebroditi. Ne pa da stoji na svojem bregu in se mi smeji ter zanika mojo bolečino, moje doživljanje. Želim nekoga, ki reče: “Razumem te. Hudo mi je. Kako ti lahko pomagam?” Ne pa da reče: “Ah pusti. Saj to ni nič! Ne delaj dramo iz tega.” Ne rabimo potuhe. Ne rabimo usmiljenja. Rabimo samo sočutje in razumevanje. To je vse. Tako bomo lažje šli skozi to, kar se nam dogaja.