Čeprav za večino področij, na katerih se udejstvujemo, velja splošna trditev, že skoraj floskula, da gre vse vedno hitreje naprej in da se bo svetu od vrtoglavega napredka zavrtelo v glavi, pa je le malo področij, kjer bi se nagle spremembe tako hitro prijele kot ravno v komunikaciji.
Skoraj dnevno izboljšane možnosti sporazumevanja, hranjenja spominov in slik, navezovanje stikov in povezovanje na toliko načinov, da jih je praktično nemogoče našteti, bodisi zato, ker je med različnimi, denimo zvočnimi, slikovnimi in še drugimi zapisi toliko različnih kombinacij – da o trgovskih zaščitenih imenih ne govorimo – da jih je komaj mogoče razlikovati med seboj, bodisi zato, ker bo tudi v primeru, če bi nam to nekako že uspelo napraviti, še prej, preden se bo posušila tiskarska barva tega članka, razvoj že priskrbel spet neko novo možnost, še boljšo kot vse prej. Ne samo, da se lahko v katerem koli trenutku pogovorimo s komerkoli na tem svetu, za katerega vemo, na kateri telefonski številki ga lahko dosežemo, lahko mu pošljemo tudi svojo sliko ali pa zadnji filmski posnetek našega racajočega malčka – a tudi to je že skoraj zgodovina.
Kot je tudi že prava zgodovina spomin, ko so nam v šoli pred nekako štirimi desetletji branili uporabo navadnega elektronskega kalkulatorja (Texas Instruments je izdelal tiste, ki so se najprej prijeli – in bili najprej prepovedani), češ da je nanje mogoče shraniti formule in rešitve šolske naloge, ki jih potem kolega (ki še nima takega modernega stroja) zlahka prepiše in uporabi za rešitev naloge; nekakšno plonkanje na elektronski način. S prizanesljivim nasmehom se spomnimo tudi ročnih ur, ki so poleg sivega displeja z oglatimi številkami imele še ducat majcenih gumbkov, ki se jih je dalo s pomočjo kemičnega svinčnika ali zobotrebca uporabiti za pravi pravcati kalkulator.
TELEFON NA ŽICI
V tistem času se še pomisliti ni dalo, da bi se s kom dalo pogovarjati drugače, kot da smo z vrvico priklenjeni na aparat, bodisi doma bodisi na pošti ali v kocki telefonske govorilnice. Dandanes zveni kot nekaj neverjetnega, celo srhljivega, toda precej enostavna težava, da ti zaradi nepazljivosti zmanjka bencina na cesti, je bila v “prejšnjem” času precej neprijeten komunikacijski in logistični zalogaj. Prvič, telefona ni bilo v žepu. Kar se pravi, da je bilo najprej treba najti aparat, s katerega bi potem poklicali koga za pomoč. Prositi nekoga za možnost klica ob kaki večerni uri je vedno zoprno dejanje, tudi danes, na marsikateri bencinski črpalki pa celo telefonirati niso pustili. Toda tam pa se je dal natočiti bencin in po nekaj pešačenja (z nekaj sreče nas je popeljal kdo mimoidoči) smo problem rešili ter se odpeljali naprej. Neka druga težava, da bi šlo za okvaro avtomobila, je prinesla še veliko več zapletov. Danes je postal že kar refleks, da najprej pokličemo koga, ki je ob mobilni telefoniji praktično na dosegu roke.
Svet je šel v tem času naprej že do take mere, da so žepni – mobilni – telefoni postali še več, prave male komunikacijske pisarne, zmogljive do take mere, da lahko pišemo že prava besedila, saj je oblikovalcem uspelo stisniti na majhen prostor celo računalniško tipkovnico, povežemo se lahko s pošto, preberemo novice in še in še. A tudi tipkovnica in elektronska pošta bi bili za nekoga, ki bi ta leta prespal, nekaj presenetljivega. Ne samo, da so se nekdanji pisalni stroji v tem času prelevili v aparature z zaslonom, tisoč dodatnimi funkcijami (a si predstavljamo, da so knjigo ali članek včasih pisali iz glave tako, da je končna verzija nastala že kar prvič, ne pa da bi potem tak zapis popravljali v nedogled, ga pilili in olepševali? Veliko pretipkavanja bi bilo …) in tehničnimi možnostmi, na istem računalniku si danes ogledamo slikovno poročilo o nesreči ali podelitvi nagrade, cel film in še tisoč stvari.
POVEJMO SVOJE MNENJE
Logika razvoja tehnologije je pripeljala do – interneta. Ta je pripeljal svet v naš dom, vsi smo na dosegu roke, vse informacije so pri roki, vsakomur lahko povemo, kar si želimo, naročimo karte za gledališče, si ogledamo meni gostilne, vozni red poletov iz Frankfurta in sliko sobe, v kateri bomo dopustovali v Istri ali Prekmurju. Internet nam lahko v trenutku priskrbi tisoče informacij, za vse lahko izvemo z nekaj pritiski na gumb ali miško. Ker nam tudi odgovori na kako vprašanje ali posebno iskanje, se kmalu znajdemo na kakem od zbirališč, ki se jim tako kot v starem Rimu reče forum in kjer lahko navidezno srečamo ljudi, ki se zanimajo za isto temo. Tako izvemo, kaj mislijo o tej ali oni stvari, kaj doma kuhajo, kaj menijo o zunanji politiki in kaj si želijo.
Vzporedno z vsemi temi procesi izboljšav je potekal še en drug proces, ljudje smo bili namreč ob vsem tem vedno bolj razgaljeni in vedno bolj ranljivi. Sistem zagotavljanja in varovanja zasebnosti je postal nuja, kajti tako kot so mnoge informacije o svetu na dosegu naše roke, so na dosegu roke drugih tudi informacije o nas. Če je bilo prej zadosti, da smo živeli v svojem kotičku in se odpravili, kamor smo želeli, ter tam izrazili svoje mnenje, pa imamo danes možnost mnenje izraziti kar doma, vendar pa nas pri tem lahko opazuje, kdor hoče, ne samo tisti ozki krog, ki smo mu pripadali prej. Zato imamo danes svoja skrivna imena, ki nam dajejo nove možnosti – anonimnost. Lahko povemo svoje mnenje, ne da bi drugi vedeli, kdo smo. To prinese spet nove in nove vidike – če smo že skriti, nam ni treba filtrirati svojega mnenja, ampak lahko izrazimo tisto, kar nam leži na duši, lahko potožimo ali divje skritiziramo. Osebi, ki je ne poznamo in ki je (morda ali pa verjetno) nikoli niti ne bomo spoznali, lahko pripovedujemo o svojih namenih, fantastičnih potencialih ali pa spolnih sanjah, se olajšamo in si svet naredimo lepši, po pogovoru pa se preprosto odklopimo in odpravimo spat, večerjat ali pa v službo, odvisno pač od dnevnega časa in svojega življenjskega stila. Skratka, informacijske možnosti so nam omogočile neke vrste sprijeno igrico – povem ti, kaj mislim, ne da bi ti vedel, kdo sem in kaj mislim v resnici. In ker so zmenkarije, iskanje sorodnih duš, odlična nadgradnja nekdanjih ženitovanjskih oglasov, se v skrajnem primeru lahko zgodi (in se tudi že je), da se po nekaj intimnih spletnih gruljenjih in konkretnem dogovoru – srečata mož in žena, ki drug za drugega nista vedela, kaj počneta!
DRUŽENJE V ŠKATLICI
Logična posledica je bil pojav blogov, ki so neke vrste osebni prostor na spletu, kjer ima posameznik še dodatno možnost urediti si svoj kotiček tako, kot si želi sam, oceniti, kdo je primeren za obisk v tem kotičku in kdo ne, postaviti gor svojo ali kako drugo podobo, še vedno pa obdržati anonimnost, če že to želi. Blogi so izboljšali možnost ustvarjanja identitete, kajti sodelovanje na forumih je ni zahtevalo – v vsaki temi se lahko predstavimo kot Pepe, Sanja334 ali KrNeki, ne da bi kdo posegal v to; na koncu lahko celo polemiziramo sami s seboj, KrNeki tako grozi Sanji334, pa ni nič narobe (pustimo vnemar psihološki profil oseb, ki se gredo te vrste zabavo). Toda možnost ustvarjanja svojega kotička na spletu je dokončno pokazalo na problem, ki je ves čas ždel nekje zadaj – nastalo jih je toliko, da smo kljub vsej možnosti povezovanja in izbiranja tistih, ki smo jih ocenili za dobrodošle, ostali sami. Tisti, ki na blogih izražajo mnenje (in morda za njim celo stojijo z jasno identifikacijo), se spreminjajo v forume, kjer stvari postajajo neobvladljive, za druge pa enostavno ne vemo, ker jih lahko v množici najdemo zgolj slučajno. Prišel je čas za facebook.
Socialne mreže, najbolj “in” med vsemi dosežki sodobne komunikacije, kar tekmujejo med seboj, katera je boljša in katera nam lahko ponudi več, o čemer je seveda mogoče diskutirati, vsem pa je skupno, da nas povezujejo s prijatelji in lajšajo naše stike z njimi. Dajejo nam podporo, pošiljajo nam pozdrave in svoje albume slik, preko njih pa širimo svoj krog prijateljev ter spoznavamo nove in nove, ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi srečali. O njih lahko izvemo, da radi poslušajo Metallico, hiphop ali Esmo Redžepovo, da imajo dve mački, da jim je všeč Harry Potter in pogosto gledajo Fashion TV ali pa MTV Adria. Kar vse bi prav gotovo radi vedeli o njih. Še več, napisali so kar sami, še vprašati jih ni bilo treba.
KOLIKO PRIJATELJEV?
Tu bi se bilo dobro ustaviti, a se večina brskajočih po socialnih omrežjih ne. V tej točki se namreč facebook in ostala tovarišija izkažeta kot tihi sovražnik. Poreče kdo, da bo stvar rešena s tem, če bomo zožili dostop (kar je seveda mogoče) ali če ne bomo postavili na ogled vseh podatkov (ki jih je mogoče ob naivnosti tako enostavno zbirati in povezovati, vprašanje je le interesa, kdo bi to počel in zakaj). Ne, sovražnik je drugje. Prijatelje imamo na klik, torej le navidezno pri roki. V resnici jih sploh ne poznamo. Slike, ki so jih na vpogled postavili celotni skupnosti, so le del njihovega ega, ki bi ga v pravem, fizičnem prijateljstvu, spoznali kot čisto drugačnega, bolj polnega. Nasmeh na sliki je poza, ki morda ob slikanju niti ni bila zaigrana ali pa zlonamerna, ampak praviloma izberemo tisto podobo, s katero bi se radi predstavili. In vsi na socialnem omrežju potem poznamo samo to sliko, le-ta pa postane identifikacija, na neki način nam nadomesti resnično osebo. Da ne govorimo o osebah, ki se na spletu skrijejo za nadimek (nick) ali pa risbo, simbol, širšo identifikacijsko skupino. Če imamo na facebooku sliko prijatelja od nekega svojega prijatelja oziroma njegovega prijatelja, na kateri vidimo prijetnega fanta v uniformi, doma pa je iz Indonezije, ga nikoli ne bomo srečali, če pa bi ga že, bi znalo biti zanimivo, še posebej če smo spregledali, da ima med priljubljenimi stranmi številne prijatelje, ki podpirajo versko ali pa militantno gibanje. A četudi ga ne srečamo, je mogoče, da bomo tudi mi od njega in njih dobivali kupe sporočil v nerazumljivem jeziku, nekomu pa bo v interesu izvedeti, kdo vse je prejemnik takšnih sporočil. Kar neprijetno.
Tako nam številka “prijateljev” v socialni mreži v resnici ne pomeni nič, kvečjemu nekakšno bahanje, češ jaz jih imam 4721, ti pa samo 520. V obeh primerih je vprašanje, kaj si kdo s tem lahko pomaga. Na pijačo gremo od vseh teh morda samo z enim ali dvema, pravilom z istima kot prej, pred prihodom mrež. In v nesreči nam lahko vsi ti pomagajo samo na hitro, na daleč, s klikom miške. Napišejo nam en stavek, potem pa se odklopijo in v sekundi pozabijo na naš primer, kajti njihov svet je njihov in mi smo samo mimoidoči v njem, tako kot oni v našem. Navidezni svet je tako nadomestil realnega, proces, ki se seveda ni začel s facebookom, ampak že zdavnaj prej, v otroštvu naših staršev, ki so namesto topline s staršev spoznavali junake risank in računalniške igrice, v katerih je bilo vse mogoče. Brezosebni svet, v katerem za čustva, toplino in pravo prijateljstvo ni časa.
OSEBNO PRIJATELJSTVO
Na srečo se še vedno zgodi, da kak neprevidni bagerist pri kopanju gradbene jame za kanalizacijo ali pa hišo nekoga na koncu mesta pretrga optični kabel in mrknejo vse prelepe povezave in možnosti. Na srečo? Najbrž ne, saj se svet tedaj ustavi. Nikogar ne moremo poklicati, mu poslati poslovno pomembnega sporočila, rezervirati karte za gledališče, še več, kar goli in bosi postanemo, čisto podobno, kot se je – v primerno večjem obsegu seveda – zgodilo ob blokadi letališč zaradi islandskega vulkanskega pepela, ko je otrpnilo in obstalo na mestu pol sveta. Zakaj torej na srečo? Zato, ker v takem trenutku, po prvem šoku seveda, začnemo razmišljati o tem istem svetu drugače. Pa zato, ker v razmeroma kratkem času ugotovimo, da marsičesa sploh ne znamo več opraviti, le malo kasneje pa se prebudi samoohranitveni nagon in se domislimo novih – ali pa celo starih – rešitev, načinov “kako smo to počeli včasih” in nam po žilah steče več adrenalina, nakar imamo dober občutek, da obvladamo tudi probleme, ne pa da nas zlomijo in nam našo odvisnost od tehnike pokažejo v vsaj luči. Pa tudi zato, ker začnemo ceniti določene prvine, na katere smo v hitenju že dodobra pozabili – na druženje, srečanje, stisk roke, na prijateljstvo. O problemih se pogovorimo osebno, k sošolcu se odpeljemo kar s kolesom, če naj bi od njega prepisali, kar smo v šoli zamudili, morda se celo domenimo za piknik. In če smo v resnih težavah, nam iz njih pomaga pravi prijatelj, ne nekakšna virtualna druščina. Umetnost današnjega dne pa ni izbrisati vse socialne mreže, saj njihovih prednosti ne gre zavreči, pač pa vzdrževati pravo mero bivanja v enem, tistem realnem, in drugem, navideznem svetu, ki se mu danes ni mogoče izogniti, je pa dobro vedeti, da nam ponuja veliko možnosti, izpolniti pa nas ne more. Za to bodo tudi še v bodoče najboljši osebni kontakti in prava prijateljstva. Ne zavrzimo jih na račun še takega števila tistih, ki nam preko računalnika pošiljajo svoje slike in še tako dobre želje!
Avtor: Bern Jurečič
www.karmaplus.net
