Boštjan Novak iz Tacna je bil leta 1996 in 2001 državni prvak v gorskem teku, trikrat je osvojil Pokal Slovenije v tej disciplini (seštevek najpomembnejših domačih tekem), Slovenijo je zastopal na osmih svetovnih in osmih evropskih prvenstvih v tej disciplini, najbolje se je uvrstil na 17. mesto na EP 2000 na Poljskem in 23. mesto na SP 1999 v Maleziji, dosegel je nekaj uvrstitev pod sam vrh na močnih mednarodnih tekmah.
Tekmoval je tudi na atletski stezi, v uličnih tekih, polmaratonih (1 h 10 min), krosih in bil dostojen tekmec takrat najboljšim domačim atletom. Danes je trener mladih tekačev v lokalnem tekaškem klubu Šmarnogorska naveza, hkrati je gonilna sila tekaške prireditve Rekord Šmarne gore, vodi tudi rekreativno vadbo odraslih …
Kdaj in zakaj ste postali vegetarijanec?
Ne vem več točno, kdaj sem pojedel svoj zadnji zrezek. Že v dobi odraščanja me je v smer vegetarijanstva gnal odpor do ubijanja in mučenja živali. Meso mi ni pomenilo kakšnega presežnega gurmanskega užitka, sem ga pa jedel, ker je bilo to »normalno«. Ko sem si pričel sam pripravljati hrano, sem mesne izdelke užival le še na piknikih in rojstnih dnevih. Predvsem zato, ker nisem želel »komplicirati« – če vsi jedo čevape, jih bom pač še jaz – malo tudi zato, ker je vsa literatura, ki mi je takrat prišla v roke, govorila o nujnosti uživanja mesa, sploh pri športnih naporih. Moj »prehod« z dvema ali tremi obroki mesa letno k povsem brezmesni hrani je trajal kakšnih 5 ali 6 let, pred približno 10 leti pa sem vendarle sam sebi in vsem ostalim »priznal«, da sem vegetarijanec, da z ubijanjem živali nimam več opravka in od takrat mesa več ne jem.
V kolikšni meri je brezmesna prehrana vplivala na vaše vrhunske dosežke?
To je precej teoretično vprašanje; moral bi ponoviti vse skupaj ob drugačni prehrani … Po mojem mnenju je brezmesna (in brezmlečna) prehrana pozitivno vplivala tako na moj dušni mir kot na športne dosežke. Kljub fizično izjemno napornim treningom in tekmovanjem sem zelo redko čutil pomanjkanje energije (vitalnosti), praviloma sem »blestel« na najpomembnejših tekmovanjih v sezoni, občasna testiranja krvi niso kazala pomanjkanja železa ali slabokrvnosti. Odločilna ovira na poti do še boljših dosežkov so bile športne poškodbe ali nevšečnosti, za katere se imam zahvaliti svojim ploskim stopalom in »krivi« hrbtenici. Za vsakdanje življenje sicer povsem nemoteči hibi, zaradi katerih pa sem treniral precej manj, kot bi sicer lahko.
Kakšne negativne posledice ima lahko uživanje mesa pri športnikih?
Pošteno sem se načital literature o prehrani. V kvalitetni (na žalost predvsem tuji) literaturi je veliko napisanega o temni plati uživanja mesa. Tudi v vaši reviji ste pisali o sečni kislini, ki se kopiči v tkivih mesojedcev, problematični živalski maščobi, v njej nakopičenih težkih kovinah, pesticidih (…), preveč beljakovin moti celično dihanje … Pri mladih športnikih, s katerimi delam, opažam katastrofalne prehrambene navade – ravno zdaj prebiram knjigo Paula Pitchforda Healing with whole foods, ki mi jih pomaga razumeti. Za kaj gre? Moji varovanci so se navajeni nasititi s »težko«, beljakovinsko, gosto mesno hrano. Pravzaprav jim edino taka hrana zares »zaleže«. S treningom potrošijo ogromno energije, zato je hrane tudi količinsko veliko. Zgoraj omenjeni avtor razlaga fiziološke mehanizme, zaradi katerih ob takšni hrani tako zelo hlastajo po sladkih priboljških in pijačah. Ta kombinacija je zelo pogubna za zdravje in vitalnost, da ne omenjam težav s preveliko težo, ki je pri vzdržljivostnih športnikih pogost problem – pri teku v klanec je npr. še kako odveč vsak kilogram »nekoristne« telesne teže. Pogosti prehladi, gripe, angine itd. športniku »ukradejo« nekaj treningov, ga energetsko še dodatno oslabijo in so v primeru nekaterih mojih varovancev velik zaviralec napredka športnih dosežkov. Dopuščam možnost, da nekateri športniki dejansko bolje funkcionirajo, če v svojo prehrano sem in tja vključijo mesno hrano. A količina, katero prehranski »strokovnjaki« priporočajo in danes velja za »normalno«, je hudo pretirana. Pred nekaj leti sem gostil svojo tekaško prijateljico iz Srbije. Po pretečenem Ljubljanskem maratonu, kjer je s časom 2 h 48 min dosegla 2. mesto, sem jo peljal na kosilo k svojim staršem. Misleč, da ji delajo uslugo, so ji pripravili meso. Pa je meso odklonila ter planila po solati z besedami: »Sada mi treba život!« Po mojem mnenju je izrekla bistvo prehrane, kakršno telesno izčrpan športnik zares potrebuje. Lahko, živo hrano za lahek, živahen tekaški korak!
Kako so se na vaš način prehranjevanja odzvali ostali gorski tekači?
Poznate doma in v svetu veliko vrhunskih gorskih tekačev vegetarijancev?
Seveda so ob vsakem mojem neuspehu padale opazke oziroma kritike na mojo prehrano, vsi drugi razlogi za slabši dosežek pa so bili le slabi izgovori. Dobrih pet let ne tekmujem več, ukvarjam se predvsem z mladimi in žal ne znam postreči s konkretnimi imeni vegetarijancev med vrhunskimi gorskimi tekači. Jih je pa zagotovo kar nekaj. Spomnim se npr. EP leta 2001, ko smo bili samo v naši reprezentanci trije vegetarijanci. V sklopu mednarodnega Teka na Šmarno goro gostimo številne tuje vrhunske tekače in vselej kdo izrazi željo po vegetarijanski hrani. Občutek imam, da tak način prehranjevanja tudi med športniki postaja nekaj čisto običajnega. Počasi celo v Sloveniji.
Zakaj športna medicinska doktrina še vedno zagovarja uživanje mesa pri vrhunskih športnikih?
Zato ker gre za medicinsko doktrino. Za odmik od ustaljenih »resnic« je potrebna menjava ene ali več generacij. V svetu sicer ni tako popolnega enoumja kot v naši deželici. Po zaslugi interneta se da pridobiti tudi kakšno »drugo mnenje«. Kolikor je meni znano, je temelj te »resnice« oziroma doktrine slabo stoletje star poskus na glodalcih. Eni skupini laboratorijskih podgan je zelo koristilo uživanje jajc, sira in mleka, »vegetarijanski« skupini pa je zelo počasi rasla dlaka. Če so živalske beljakovine tako koristne za podgane, so verjetno tudi za ljudi! (?) Za športnike pa gotovo še toliko bolj. Verjamem, da je bila v prvi polovici prejšnjega stoletja svinjska mast ali kos mesa ljudem nujno za preživetje oziroma pomembno dopolnilo k pogosto zelo enolični in količinsko nezadostni prehrani. Ob današnji dostopnosti in poznavanju nemesne hrane pa to res ni več potrebno.
Rich Roll, eden najboljših ultratriatloncev na svetu, je glede veganske hrane pri športnikih dejal: » Jaz trdno verjamem, da ta hrana pospeši regeneracijo in to je ključ do napredka pri športnikih.« Se strinjate z njim?
Pravzaprav se težko opredelim. V principu se strinjam, nisem pa tako zelo prepričan, da je vsak športnik sposoben preklopiti na vegansko hrano. Tudi na vegetarijansko ne. Mogoče nekaterim to enostavno ni namenjeno. Ne vem. Hrana je veliko več kot le tisto, kar damo v usta in gre naprej v želodec. Kako naj povem … hrano izbirata tako telo kot duša. Oba morata biti pripravljena opustiti obstoječe, si zaželeti nekaj drugačnega, boljšega. In to je šele začetek »tranzicije«. Športniki so v prvi vrsti ljudje. Če npr. svoji najobetavnejši mladinki »vzamem« nedeljsko kosilo z družino in sorodniki, ji vzamem velik del nje same. Goveja juha ter govedina s krompirjem je njena vez z otroštvom, z družino, dom, varnost … Močno dvomim, da bi sprejela še tako kvalitetno, z najbolj prepričljivimi dokazi podprto alternativo in da bi ji sprememba kakor koli koristila. Vsaj zaenkrat ne. Veganski način prehranjevanja vidim predvsem kot odlično priložnost za športnike, ki so dovolj zreli in sposobni »preklopiti« na drugačno gorivo. Zdi pa se mi, da je precej težko »ločiti seme od plevela«, kar se tiče literature na to temo. Brez nekaj vodstva gre vendarle težko – uvožene mandarine, nezrela jabolka in praženi arašidi so slaba alternativa pametno sestavljenemu »vsejedemu« jedilniku.
Je morda brezmesna hrana skrita prednost pred tekmeci?
Lahko bi bila, če ob svojem primeru pomislim na lahkotnost, kakršno sem in jo še pogosto čutim med tekom. Občutek, kot da se noge premikajo same od sebe in z lahkoto nosijo ostalo telo. Te občutke močno povezujem s tem, da me ne obtežuje breme uživanja »težke« (mesne) hrane. Vzdržljivostnim športnikom bi veliko bolj kot razni prehranski dodatki za začetek koristila »čistilna« dieta z zelo malo ali nič mesa in mlečnih izdelkov, brez sladkarij in kokakole, pomfrija, kečapa in podobnih (ne)živil.
Kakšno prehrano priporočate tekačem, ki jih trenirate?
Najprej naj povem, da je vegetarijanstvo v mojem okolju precej »redek pojav«, nekaj, kar meji na čudaštvo. Z mojimi tekači se pogovarjamo npr. o tem, zakaj bi jim koristilo uživanje sveže zelenjave, zakaj ne potrebujejo beljakovinskih praškov, zakaj naj po treningu zaužijejo kos svežega sadja, kako koristen je klorofil, kaj je narobe s sladkarijami, kaj so slabe plati uživanja mleka … Tudi o mesu odkrito povem svoje mnenje, ko me zanj kdo vpraša.
Kot sem že nakazal, zagovarjam čim bolj pestro in čim manj predelano hrano rastlinskega izvora z veliko (živega) svežega sadja in zelenjave. Verjamem, da so potrebe po beljakovinah, včasih tudi živalskega izvora, zelo individualne. S svojim pogledom na prehrano nočem biti vsiljiv. Pomembno se mi zdi, da mladega športnika sploh prične zanimati, kaj ima na krožniku. Od kod je hrana prišla in kaj se z njo zgodi, ko jo zaužije? Šele ko prenajedanje z mesom in sladkarijami v njegovi glavi postane sporno, je pripravljen na spremembe. Upam si reči, da sem nekatere svoje varovance in njihove starše pripeljal do pripravljenosti izstopiti iz svoje prehranske rutine, poskusiti kaj novega, prepoznati povezavo med slabimi prehranskimi navadami in šibkim zdravjem …
Organizatorji tekov in gorskih tekov v Sloveniji le redko (razen sadja) poskrbijo za vegetarijanske obroke po tekmah. Se počutite vegetarijanski tekači diskriminirani?
Se. Na tisti obrok, ki ga organizatorji ponudijo po tekmi, se pač ne zanašamo preveč, zato je poleg tekmovalnih cunj in superg v torbi tudi kaj pametnega za pod zob. Imam pa občutek, da se stvari spreminjajo na bolje.
Avtor: Damjan Likar
Vir: revija Osvoboditev živali, marec 2011
