Zvezde z neba
Zadnje čase premišljujem o tem, kako smo se moški in ženske pravzaprav izgubili v vsej tej nori poplavi zaukazanih kodeksov razmišljanja, kaj mora delati moški in kaj ženska, zakaj ne smeta biti zgolj samec in samička, če takole rahlo grobo neandertalsko pristavim.
Namreč, dame sploh ne vemo več, kaj bi rade od naših moških, pričakujemo in predvidevamo, da oni pa že vedo, kaj se nam mota po naših zakompliciranih možganih, moški nimajo pojma o tem in na slepo ugibajo, kaj hočemo in kaj nas moti in kaj bi sploh za vraga rade. Ker so pri tem svojem slepem ugibanju bolj kot ne nerodni in nespretni, smo dame nato ogorčene in jezne, ker niso sami ugotovili. Kar je kot vemo, nemogoče. Temu služi sicer pogovor in komunikacija, a kaj ko se toliko parov po cela leta in desetletja sploh o njima kot o paru, ljubezni, odnosu ne pogovarja. Se nikoli ni.
Imam gospoda, ki je zelo visok. Z ženo se ne razumeta, otroka sta že odrasla, onadva pa sta obtičala v prazni hiši, v praznem odnosu in v prazni komunikaciji, ki je resnici na ljubo nikoli niti ni bilo kaj prida. A ko sta bila otroka doma, sta se še menila glede njiju, sedaj pa nemo tavata eden mimo drugega. Pa mi gospod pravi, ko vstane ob slovesu, da bi sklatil zvezde z neba za svojo ženo, ki jo še vedno noro ljubi, a ji tega nikoli ni znal povedati. Ko je stegnil roko, da bi pokazal, kako bi zvezde sklatil, je bil mogočen in zelo nesrečen. Od njega je vedno pričakovala, da bo vedel kaj ona hoče, a ker se nista menila in posledično ni mogel doseči njenih zahtev in je z leti obupal, sta pristala v slepi ulici odnosa.
Gospa pride in pove, da ga ima rada, a da ji gre vedno bolj na živce, ker nikoli ni vedel, kaj si ona želi. Pa jo nežno povprašam, če bi bolelo, da mu to tudi kdaj na glas pove. Me je čudno gledala nekaj minut potem pa le prikimala.
Ko sta se pričela končno pogovarjati, sta bila zbegana. Toliko nabranih čustev, zahtev, razočaranj in žalosti je bilo v njima, da mi je bilo težko gledati njun notranji boj in počasno preobrazbo v partnerja, ki sta le doumela, kako pomembno je izražati svoja čustva, želje, potrebe in nenazadnje tudi svoje zahteve. Dobila sta mojo nalogo »posvečeni čas«, ko sta se vsak dan morala pogovarjati vsaj pol ure na nežen in sočuten način o njima. Klepetala sta ob vinčku in večerji, brez večjih in zahtevnih tem. Zgolj, da se na novo »zavohata« kot en čudovit moški in enkratna ženska. Sčasoma jima je šlo vedno bolje. Po približno pol leta iskrenega in trdega dela na njunem revitaliziranem odnosu sta se odločila za daljše potovanje, ker sta šele sedaj upala biti skupaj dalj časa, zgolj onadva. Nazaj sta prišla zaljubljena, ker sta po dolgem času tudi pristno in strastno seksala.
Kot vidite, iskreni pogovori, četudi so kdaj neprijetni in boleči na trenutke, vodijo k razrešitvi nakopičenih težkih čustev in frustracij polnih src, v katerih se nabira srd, razočaranje, neizpolnjena pričakovanja, jeza, žalost.
Vse to obremenjuje iskren odnos dveh posameznikov, ki sta prišla v odnos vsak z lastnimi zahtevami in predvsem vizijo. Ali če hočete iluzijo, da bosta srečno živela do konca dni, kar seveda za velja za pravljice, a žal tako ne delujemo v realnem svetu.
Ko se odločimo biti iskreni in tvorno sodelujoči v pogovorih, se v nas ne bo kopičilo vse zgoraj našteto. Ne bomo zaradi tega zboleli in bili obsojeni na dolga zdravljenja, saj velika večina psihosomatskih bolezni izvira iz nesrečnih in neizpolnjenih sanj in iluzij. Seveda je premalo, da zgolj klepetamo, potrebno je tudi izvajati v realnih situacij preko pogovora sprejete zaveze in dogovore. Ker to nam v partnerskem odnosu daje nujno potrebno varnost. Z malce truda so nagrade življenja ogromne.
