Verski ali ezoterični taoizem

Svoje nauke je utemeljeval z videnjem (v duhovnem smislu) Lao Tsea, ki naj bi mu ukazal, da je njegova naloga ustanoviti gibanje, ki bo rešilo svet dekadence ter vzpostavilo svetovni red, katerega populacijo bi sestavljalo tako imenovano „izvoljeno ljudstvo“. Zhang je tako postal prvi nebeški mojster (naziv voditelja verskega taoizma, ki velja še danes).
V prvem obdobju se je gibanje imenovalo Pot (način) petih meric riža (mera mišljena v tistem času mi je neznana), ker je vsak človek, ki se je pridružil sekti, tej daroval pet meric riža. To gibanje je imelo poleg verskega tudi družbeno politični namen in je postalo znano tudi kot upor proti vladanju dinastije Han. Širilo se je hitro, predvsem v času vodenja dao lingovega sina Zhang Henga in vnuka Zang lu-ja. Gibanje je bilo dokaj uspešno in dolini Hanzhong v Sicuanu leta 184 ustanovilo popolnoma neodvisno teokratično deželo, kateri je vladal „nebeški vodja“ in njegovi privrženci. Leta 215 je bila vera Tian shi Dao – taoizem začasno priznana za legitimno državno vero.

Kasneje ( v 4. in 5. stoletju) se je taoizem „nebeških mojstrov“ razcepil na dve ločini: severno in južno smer. Tian shi Dao je preživel do danes, večinoma na Tajvanu ter po nekaterih področjih Kitajske (po letu 1949 in zmagi komunistov so morali pripadniki pobegniti na Tajvan). Gibanje samo je izražalo prvotne nauke podane v knjigi Tao te king, poudarjali pa so chi (qi, ki), kot vitalno, pa tudi kot vseprisotno in vse prežemajočo v konceptu univerzuma. Na tem so tudi utemeljevali prepričanje, da bolezni povzroča pomanjkanje ali slab pretok chi, vendar so zato krivili greh ali slabo delo človeka. Izpostavljali so kesanje, kot ključni dejavnik, ki pripelje do ponovnega ravnovesja. Kesanje je bilo mišljeno kot premišljevanje v tišini o svojih dejanjih, ali pa se z vso svojo dušo podrediti in priklanjati nebesom. Seveda so uporabljali tudi razna zelišča, imeli ritual poslušanja določene glasbe, post in globoke meditacije. Prav tako so upoštevali načelo vzdržnosti spolnega orgazma v smislu ohranjanja chi, energije. Tian shi Dao je bilo prvo organizirano, legitimno taoistično gibanje, obenem pa so postavili temelje za kasnješe taoistične šole, kot so Shangqing in Lingbao.

Iz Tian shi Dao se je na velikem področju Kitajske preoblikovalo taoistično gibanje imenovano Zhen yi Dao (popolna prava vera, popoln nauk), katerega prvi veliki nebeški mojster je bil Xuanzong. Do tega gibanja je prišlo v 8. stoletju, ko je prvotni Tian shi Dao-taoizem ( Pot petih meric riža ) slabel v družbeni moči. Od prvotnega gibanja se razlikuje predvsem v tem, da Lao tsua ne slavijo kot boga, temveč le kot začetnika in preroka taoizma. Obenem pa izvajajo tudi verske obrede in imajo dodobra izdelan sistem duhovščine. Še vedno pa imajo nebeške mojstre in teh je trenutno na Kitajskem 38.

Drugo veliko organiziranje taoizma se je oblikovalo kot gibanje Quanzhen (popolna stvarnost), katerega ustanovitelj je bil Wang Chongyang (12. stoletje) na severu Kitajske v času vzpona dinastije Jin. To gibanje, ki so ga imenovali tudi pot popolnosti in resnice, se je, ob upoštevanju prvotnih taoističnih naukov, orientiralo na Neiden (notrana alkimija), kar je v nasprotju Waidan ali zunanjo alkimijo, ki predstavlja uživanje zelišč, mineralov itd…Quanzhen se osredotoča bolj na notranji razvoj in vzpostavitve harmonije znotraj človeka, seveda v skladu s wu wei prepričanjem. Zlasti se ukvarjajo z dolgoživostjo in nesmrtnostjo skozi ezoterične, mistične rituale in prakse v smislu usklajevanja samega sebe s taom, študijo petih elementov in idejo o harmoniji jin-jang teorije. Skupaj s Tian shi Dao je oblikoval kitajsko versko in ezoterično življenje skozi stoletja vse do danes, ko še deluje sedem različnih šol Quanzhen taoizma.

Taoizem v smislu ezoterike obstaja na podlagi verskih naukov taoizma. Danes obstaja več sekt in gibanj v taoizmu, ki še vedno, kot že tisočletja iščejo dostop do taa, kot najvišje resnice in uporabljajo meditativne prakse, kot tudi liturgična in alkimijska sredstva. Kljub temu, da so določeni budistični pojmi, kot so ne eksistenca posameznikovega ega in iluzije narave fizičnega sveta v nasprotju z nauki taoizma, se je ta oprijel tudi določenih budističnih in tantričnih tehnik in praks meditacije, dihalne tehnike, komplentacija itd. Sinergija v odnosu taoizma, kitajskega ljudskega verovanja in konfucianizma, je dobro vidna v Chan (japonski zen budizem), kjer se vidijo povezave med budističnimi – mahajanskimi elementi in nauki kitajskih verstev. S prihodom budistične ideje na Kitajsko je prišlo do interakcije in sinkretizma med obema religijama in filozofijo. Rezultat tega je chan, kot smo dejali, kasnejši zen budizem.
Mnoga budistična besedila so bila prevedena v kitajščino, obenem pa je prišlo tudi do prevzema določenih praks. In na taoizem je posredno do neke mere vplival tudi budizem, ter neposredno chan. Lep primer je neidan – kitajska notranja alkimija, vrsta telesne in duhovne discipline namenjene podaljševanju življenja ali pa ustvariti nesmrtno duhovno telo, ki bi preživelo po smrti fizičnega telesa. V tem pogledu človeško telo postane mešanica treh zakladov: jing, chi in shen (temelj notranje alkimije in tradicionalne kitajske medicine), ki pripomorejo do človeškega fizičnega, čustvenega in duševnega zdravja, ter do dokončnega združenja s taom, kar pomeni dosego nesmrtnosti.
Dosego tega stanja imenujejo hsien, kar pomeni nesmrtno bitje magične moči. Za dosego hsien so potrebne dolgoletne vaje dihanja, meditacije – notranja alkimija ter razne tantrične, jogijske prakse, seveda prilagojene kitajskemu načinu. Čeprav se je izraz pojavil v zgodnjih taoističnih naukih velikih taoističnih mislecev, časovno to nekako sovpada s prihodom budizma na Kitajsko (1.in 2. stoletje). Neidan ali notranja kitajska alkimija je pomemben del učenja v taoizmu.

Taoisti so izdelali mnogo notranjih vaj dihanja, zunanje in notranje kontemplacije, meditacije, občutenja, ohranjevanja in pretoka chi (energije), kot tudi fizične vaje, ki se dopolnjujejo z notranjimi fenomeni. Vse te ezoterične in eksoterične tehnike pomagajo človeku do zdravja, tako v psihofizičnem smislu, kot tudi na globlji ali višji ravni duha, obenem nam pa podajo možnost razumevanja sveta.

Svoje nauke je utemeljeval z videnjem (v duhovnem smislu) Lao Tsea, ki naj bi mu ukazal, da je njegova naloga ustanoviti gibanje, ki bo rešilo svet dekadence ter vzpostavilo svetovni red, katerega populacijo bi sestavljalo tako imenovano „izvoljeno ljudstvo“. Zhang je tako postal prvi nebeški mojster (naziv voditelja verskega taoizma, ki velja še danes).
V prvem obdobju se je gibanje imenovalo Pot (način) petih meric riža (mera mišljena v tistem času mi je neznana), ker je vsak človek, ki se je pridružil sekti, tej daroval pet meric riža. To gibanje je imelo poleg verskega tudi družbeno politični namen in je postalo znano tudi kot upor proti vladanju dinastije Han. Širilo se je hitro, predvsem v času vodenja dao lingovega sina Zhang Henga in vnuka Zang lu-ja. Gibanje je bilo dokaj uspešno in dolini Hanzhong v Sicuanu leta 184 ustanovilo popolnoma neodvisno teokratično deželo, kateri je vladal „nebeški vodja“ in njegovi privrženci. Leta 215 je bila vera Tian shi Dao – taoizem začasno priznana za legitimno državno vero.

Kasneje ( v 4. in 5. stoletju) se je taoizem „nebeških mojstrov“ razcepil na dve ločini: severno in južno smer. Tian shi Dao je preživel do danes, večinoma na Tajvanu ter po nekaterih področjih Kitajske (po letu 1949 in zmagi komunistov so morali pripadniki pobegniti na Tajvan). Gibanje samo je izražalo prvotne nauke podane v knjigi Tao te king, poudarjali pa so chi (qi, ki), kot vitalno, pa tudi kot vseprisotno in vse prežemajočo v konceptu univerzuma. Na tem so tudi utemeljevali prepričanje, da bolezni povzroča pomanjkanje ali slab pretok chi, vendar so zato krivili greh ali slabo delo človeka. Izpostavljali so kesanje, kot ključni dejavnik, ki pripelje do ponovnega ravnovesja. Kesanje je bilo mišljeno kot premišljevanje v tišini o svojih dejanjih, ali pa se z vso svojo dušo podrediti in priklanjati nebesom. Seveda so uporabljali tudi razna zelišča, imeli ritual poslušanja določene glasbe, post in globoke meditacije. Prav tako so upoštevali načelo vzdržnosti spolnega orgazma v smislu ohranjanja chi, energije. Tian shi Dao je bilo prvo organizirano, legitimno taoistično gibanje, obenem pa so postavili temelje za kasnješe taoistične šole, kot so Shangqing in Lingbao.

Iz Tian shi Dao se je na velikem področju Kitajske preoblikovalo taoistično gibanje imenovano Zhen yi Dao (popolna prava vera, popoln nauk), katerega prvi veliki nebeški mojster je bil Xuanzong. Do tega gibanja je prišlo v 8. stoletju, ko je prvotni Tian shi Dao-taoizem ( Pot petih meric riža ) slabel v družbeni moči. Od prvotnega gibanja se razlikuje predvsem v tem, da Lao tsua ne slavijo kot boga, temveč le kot začetnika in preroka taoizma. Obenem pa izvajajo tudi verske obrede in imajo dodobra izdelan sistem duhovščine. Še vedno pa imajo nebeške mojstre in teh je trenutno na Kitajskem 38.

Drugo veliko organiziranje taoizma se je oblikovalo kot gibanje Quanzhen (popolna stvarnost), katerega ustanovitelj je bil Wang Chongyang (12. stoletje) na severu Kitajske v času vzpona dinastije Jin. To gibanje, ki so ga imenovali tudi pot popolnosti in resnice, se je, ob upoštevanju prvotnih taoističnih naukov, orientiralo na Neiden (notrana alkimija), kar je v nasprotju Waidan ali zunanjo alkimijo, ki predstavlja uživanje zelišč, mineralov itd…Quanzhen se osredotoča bolj na notranji razvoj in vzpostavitve harmonije znotraj človeka, seveda v skladu s wu wei prepričanjem. Zlasti se ukvarjajo z dolgoživostjo in nesmrtnostjo skozi ezoterične, mistične rituale in prakse v smislu usklajevanja samega sebe s taom, študijo petih elementov in idejo o harmoniji jin-jang teorije. Skupaj s Tian shi Dao je oblikoval kitajsko versko in ezoterično življenje skozi stoletja vse do danes, ko še deluje sedem različnih šol Quanzhen taoizma.

Taoizem v smislu ezoterike obstaja na podlagi verskih naukov taoizma. Danes obstaja več sekt in gibanj v taoizmu, ki še vedno, kot že tisočletja iščejo dostop do taa, kot najvišje resnice in uporabljajo meditativne prakse, kot tudi liturgična in alkimijska sredstva. Kljub temu, da so določeni budistični pojmi, kot so ne eksistenca posameznikovega ega in iluzije narave fizičnega sveta v nasprotju z nauki taoizma, se je ta oprijel tudi določenih budističnih in tantričnih tehnik in praks meditacije, dihalne tehnike, komplentacija itd. Sinergija v odnosu taoizma, kitajskega ljudskega verovanja in konfucianizma, je dobro vidna v Chan (japonski zen budizem), kjer se vidijo povezave med budističnimi – mahajanskimi elementi in nauki kitajskih verstev. S prihodom budistične ideje na Kitajsko je prišlo do interakcije in sinkretizma med obema religijama in filozofijo. Rezultat tega je chan, kot smo dejali, kasnejši zen budizem.
Mnoga budistična besedila so bila prevedena v kitajščino, obenem pa je prišlo tudi do prevzema določenih praks. In na taoizem je posredno do neke mere vplival tudi budizem, ter neposredno chan. Lep primer je neidan – kitajska notranja alkimija, vrsta telesne in duhovne discipline namenjene podaljševanju življenja ali pa ustvariti nesmrtno duhovno telo, ki bi preživelo po smrti fizičnega telesa. V tem pogledu človeško telo postane mešanica treh zakladov: jing, chi in shen (temelj notranje alkimije in tradicionalne kitajske medicine), ki pripomorejo do človeškega fizičnega, čustvenega in duševnega zdravja, ter do dokončnega združenja s taom, kar pomeni dosego nesmrtnosti.
Dosego tega stanja imenujejo hsien, kar pomeni nesmrtno bitje magične moči. Za dosego hsien so potrebne dolgoletne vaje dihanja, meditacije – notranja alkimija ter razne tantrične, jogijske prakse, seveda prilagojene kitajskemu načinu. Čeprav se je izraz pojavil v zgodnjih taoističnih naukih velikih taoističnih mislecev, časovno to nekako sovpada s prihodom budizma na Kitajsko (1.in 2. stoletje). Neidan ali notranja kitajska alkimija je pomemben del učenja v taoizmu.

Taoisti so izdelali mnogo notranjih vaj dihanja, zunanje in notranje kontemplacije, meditacije, občutenja, ohranjevanja in pretoka chi (energije), kot tudi fizične vaje, ki se dopolnjujejo z notranjimi fenomeni. Vse te ezoterične in eksoterične tehnike pomagajo človeku do zdravja, tako v psihofizičnem smislu, kot tudi na globlji ali višji ravni duha, obenem nam pa podajo možnost razumevanja sveta.