Vpliv lune na naše obnašanje

Ali tudi vi verjamete v to? Če je tako, niste osamljeni. Veliko ljudi sveto prisega, da čutijo vpliv polne lune. V neki spletni anketi sta dobri dve tretjini od skoraj 1200 sodelujočih potrdili, da čutijo vpliv polne lune bodisi na lastni koži (ali pri partnerju) bodisi na delovnem mestu, zlasti pri delu z ljudmi.

Tako znanstveniki kot astrologi in ezoteriki se strinjajo v enem: Mesec vpliva na Zemljo in življenje na njej. Toda veliko zanimivejše vprašanje, ki že od nekdaj buri duha in domišljijo, se glasi, ali luna resnično vpliva tudi na ljudi in s svojimi nevidnimi silami vodi njihovo obnašanje? 

Plima in oseka, človek in ocean

Veliko ljudi imajo vselej pri roki argument za dokazovanje luninega vpliva, in sicer plimo in oseko. Če luna lahko premika ogromne vodne mase na Zemlji, vsekakor vpliva tudi na vedenje živih bitij, ki so v večini sestavljena iz vode. Ta argument pade pod težo nekaj pomembnih dejstev. Prvič, plimovanje je vsakodneven pojav, ki ni odvisno od luninih men, marveč od njene oddaljenosti od zemlje. Plima je največja ob mlaju in ščipu, vendar ne zato, ker bi bila takrat gravitacijska sila lune močnejša, pač pa zato, ker so takrat luna, sonce in zemlja poravnani. Poleg tega je v nasprotju z oceani voda v človeškem organizmu vezana. Po znani Kellyjevi primerjavi je mogoče izračunati, da mati svojega dojenčka drži v rokah s silo, ki je 12.000.000-krat močnejša od sile plime, s katero luna deluje na nas. Z večjo silo kot luna na nas vpliva že komar na roki …

Korelacija obstaja?

Veliko ljudi je prepričanih, da polna luna vpliva na njihovo obnašanje, ker naj bi tudi znanost potrjevala korelacijo, ki so jo posamezni raziskovalci, kot je Lieber, omenjali v svojih statističnih raziskavah. Toda sporno je že navajanje korelacije kot argumenta za potrditev kakršnega koli učinka – četudi dejansko obstaja nekakšna korelacija med dvema pojavoma, to še ne pomeni, da sta pojava med seboj zares povezana. Korelacija je lahko povsem naključna, povzroči pa jo lahko kak povsem tretji pojav.

Samomori, nasilje in depresija

Zelo razširjeno je prepričanje, da se ob polni luni poveča število samomorov, vendar statistika tega ne potrjuje. Od devetih obsežnejših tovrstnih študij jih kar osem ni ugotovilo nikakršne korelacije, le ena pa je pokazala, da je število tistih, ki se odločijo za samomor z zastrupitvijo, ob polni luni (in dnevni svetlobi!) nekoliko večje. Od osemnajstih večletnih študij, ki so obravnavale povezavo med mesečino in številom klicev nujne medicinske pomoči, jih petnajst ni potrdilo te povezave.

Ameriška znanstvenika Forbes in Lebo sta v delu Asocialno obnašanje in lunarna aktivnost, že leta 1977 pokazala, da statistično gledano v času polne lune podatki ne prihaja do pomembnega povečanja nasilnega in kriminalnega obnašanja. Od sedmih podobnih raziskav asocialnega obnašanja so tri potrdile neznatno povečanje stopnje kriminalitete, štirim pa tovrstne povezanosti ni uspelo najti.

Psihiatri Kraljeve univerzitetne bolnišnice v Liverpoolu pri pregledu arhiva ordinacij splošnih zdravnikov za obdobje osemnajstih let niso našli povezave med luninimi menami ter depresijo in tesnobo. Toda od štirih podobnih raziskav sta dve potrdili, dve pa ovrgli lunin mit. Bežen pogled na množico študij pokaže, da večina raziskav povezavo zavrača, vseeno pa zgolj na tej osnovi ne moremo dobiti zanesljivega odgovora.

Kaj torej pravi znanost o luninem vplivu?

V medijih in vsakodnevnih pogovorih je pogosto slišati, da povezanost med luno in človekom potrjujejo tudi številne znanstvene raziskave. Toda ali tudi v resnici obstajajo znanstvene raziskave, ki ne bi potrdile le razširjenosti tega prepričanja, temveč tudi razvpiti učinek lune?

V zadnjih tridesetih letih je bilo objavljenih na kupe študij, ki se vsaj delno ukvarjajo z raziskovanjem luninega učinka. Nemogoče jih je vse našteti, za nameček pa na osnovi njih ne moremo priti niti do sklepa, ali ta učinek sploh obstaja. Vse tovrstne študije, ne glede na rezultat, so namreč večinoma ugotavljale le statistično (ne)povezanost luninih men in človeškega vedenja.

Ali polna luna kljub vsemu vpliva na človekovo obnašanje? Znanstvena skupnost enoglasno trdi, da nikakor ne. Največja avtoriteta na tem področju je kanadski fiziolog Ivan Kelly z Univerze Saskatchewan, avtor več kot petnajstih analiz, v katere je zajel izsledke kakih dvesto študij, ki so preučevale vpliva lune na človeka. Skupaj s fiziologom Jamesom Rottnom in z astronomom Rogerjem Culverjem so pred dvajsetimi leti v reviji Skeptical Inquirer objavili zdaj že zgodovinsko metaanalizo, ki se zaključuje z ugotovitvijo, da med luninimi menami in človekovim obnašanjem ni nikakršne korelacije.

Kako ohranjamo mite pri življenju?

Če je torej tolikšni množici znanstvenih študij spodletelo, da bi potrdile obstoj luninega učinka, kako to, da je to prepričanje tako trdno zasidrano v ljudeh? Kelly, Rotton in Culver navajajo več možnih razlogov, in sicer medije, ljudsko izročilo, predsodke, povezane z opažanji, in napačno tolmačenje znanstvenih podatkov.
Mediji niso naključno na prvem mestu – njihov vpliv na oblikovanje javnega mnenja ni nikakršna skrivnost. V filmih le redko vidimo nočni prizor brez polne lune. Gledalci si sklepajo, da prav polna luna vpliva na razvoj dogodkov, sporočilo pa je še močnejše, če že zgodba nakazuje povezavo med ščipom in obnašanjem akterjev. Le kdo bi gledal film, v katerem se v času polne lune ne zgodi nič neobičajnega? Povrhu so mediji vedno na preži za senzacionalističnimi zgodbami, ki povečujejo naklado.

Še ena od racionalnih razlag pravi, da ljudje ob polni luni dogajanja opazujejo pozorneje kot sicer, zato se jim dozdeva, da mora obstajati nekakšna povezava. Če gre nekaj narobe, iščemo razlog, in če na nebu sveti polna luna, smo prepričani, da smo ga odkrili. V znanosti se to imenuje učinek izbire, torej iskanje razlogov, ki nam ustrezajo. Povedano z drugimi besedami, razloge, ki ne govorijo v prid naši tezi, preprosto prezremo ali pa se zanje ne zmenimo. Zaradi tega pogosto prihaja do pojavov, ki nas presenečajo, čeprav gre v resnici za drobno samoprevaro.

Naslednja, nemara enako pomembna razlaga je učinek izpolnitve lastne prerokbe. Gre za psihološki pojav: če ljudje vedo, da je polna luna ali petek trinajsti, pričakujejo, da se jim bo zgodilo nekaj slabega, s tem pa si takšen dogodek naravnost “prikličejo”. Če pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo, se poveča verjetnost, da do tega v resnici pride. Ker vemo, da je luna polna ali petek trinajsti, smo negotovi, kar dodatno poveča verjetnost, da se nam bo zares zgodilo kaj slabega. Luni se na tem mestu postavljamo v bran, saj vse kaže, da ni kriva za naše občasne padce bioritma. Namesto tega razloge raje poiščimo drugje. Nemara je v resnici vse v naši glavi …

Lunina iluzija

V nasprotju z zablodo o vplivu lune na človeško vedenje, pa v resnici obstajajo nekatere skrivnosti, ki jih znanstvenikom še ni uspelo docela razvozlati. Polna luna v bližini horizonta se zdi znatno večja kot na nočnem nebu. Zgodaj zvečer, še posebno v toplih poletnih mesecih, izza drevesnih krošenj pokuka polna luna velikanka. Ta romantični pojav se imenuje lunina iluzija. Seveda se luna ne poveča, vendar se obenem ne dogajajo niti kaki spremljajoči astronomski pojavi, ki bi vplivali na njen videz. V čem je torej skrivnost lunine iluzije? S tem vprašanjem so se ubadali že kitajski in starogrški astronomi, Aristotel jo je omenil že leta 350 pr. n. št., vendar to vprašanje vse do danes ni dobilo zanesljivega znanstvenega odgovora. Navidezno povečanje luninega obličja je torej za znanost še naprej nenavaden in nepojasnjen fenomen.

Kaj pravi astrologija?

Že v 2. stol. pr. n. št. je Hiparh s trditvijo, da so dogodki na zemlji povezani s tistimi na nebu, postavil teorijo, na katero zagovorniki astrološkega razumevanja sveta prisegajo še dandanes. Sodobni astrologi s pridom izrabljajo dejstvo, da znanstveni skupnosti ni uspelo potrditi že statistično izmerljivih stvari, kot so število rojstev, umorov, samomorov in nesreč (kaj šele tistih subjektivnih, psihofizičnih), povrhu pa jih ni zmogla niti dokončno ovreči. Nekateri ljudje so vsekakor občutljivi na različne vplive, denimo metereopati na vremenske spremembe, drugi čutijo posledice sončnih neviht, tretjim škoduje sevanje električnih vodov, vsi drugi pa teh vplivov sploh ne občutijo.

Astrologi pravijo, da je luna naš subtilni vodnik skozi življenje. Starodavne kulture so svoje življenje v precejšnji meri usklajevale z luninim ciklom. Znano je, da so Babilonci kot enoto za teden uporabljali sedemdnevno obdobje, ki ustreza trajanju ene lunine mene. Izkušnje o vplivu luninih men na rast in razvoj rastlin so se stoletja prenašala iz roda v rod in določala najboljši čas za različna opravila, zlasti poljedelska.

Vladarica nezavednega

V astrologiji je luna povezana z našim notranjim svetom, z dušo, s spontanimi odzivi in s čustvi. Luna gospodari območju nezavednega, intuiciji, instinktom. Luna se nenehno spreminja, ljudje pa jo na simbolni ravni povezujemo s spremenljivostjo, še posebno z razpoloženjem, nestalnostjo, raznolikostjo. Luna je simbol rasti in preobrazbe. Kaže nam prvotni, otroški del naše osebnosti, buri našo domišljijo, vlada našim sanjam, navadam, preteklosti in poreklu.

Izkoristimo lunin potencial

V času polne lune je veliko ljudi bolj razdražljivih, vzkipljivih in napetih, zato bi utegnili sklepati, da nam njena energija prej škoduje kot koristi, toda to ne drži povsem. Luna naj bi zgolj krepila osnovno čustveno stanje, in če je to negativno, se bo to v času polne luna še okrepilo, k sreči pa velja tudi nasprotno, čeprav temu namenjamo premalo pozornosti. Astrologi sporočajo, da je čas, da to spremenimo in se naučimo lunin potencial izrabljati na najboljši možen način.

Naravni ritem rasti in padanja

Lunine mene so kot nekakšen neviden barometer razpoloženja. V mesecu dni luna preide skozi štiri osnovne faze ali mene – od prazne lune (mlaj) in prvega krajca do polne lune (ščip) do zadnjega krajca, pri čemer vsaka mena traja teden dni. V kateri fazi je luna, ugotovimo zelo preprosto. Dovolj je, če si zapomnimo, da luna v fazi rasti spominja na črko D (“debeli”), med upadanjem pa črki C (“crkuje”). Faza rasti je po zagotovilih astrologov najboljša za načrtovanje in začetek vseh projektov, a tudi za opuščanje nezdravih navad in zdravljenja. To je čas, ko se skladno z biološkim ritmom postopoma polnimo z energijo; vse, česar se lotimo v tem času, ima večje možnosti za uspeh.

V nasprotju s tem je faza luninega upadanja čas za izvedbo zamisli, mirno in vztrajno delo, sproščanje energije in počitek. Takrat naj bi se rane hitreje celile, okrevanje pa naj bi bilo znatno krajše in uspešnejše. Prav zato je operativne posege priporočljivo opravljati prav v času luninega upadanja, še posebno v zadnjem tednu te faze.

In za konec

Ne zdi se prav verjetno, da bodo ljudje zaradi znanstvenih dokazov prenehali verjeti v magični vpliv lune na človeka in njegovo obnašanje. Toda nemara se pravo vprašanje glasi, ali lahko verovanje v takšne mite sploh škoduje? Verjetno ne. Pravzaprav je lahko celo zabavno staviti na datum rojstva glede na lunino meno, le v stavo ne vložite vseh svojih življenjskih prihrankov.

Malce vraževerja

Stari pravijo:

• ljudje ob polni luni iščejo razlog, da bi bili še posebno srečni in nesrečni,
• če polno luno ovija meglica, je nekdo umrl,
• če se želi do naslednje polne lune zavarovati pred nesrečami, mora moški luni trikrat dvigniti klobuk v pozdrav, ženska pa se ji prikloniti,
• če pokažete polni luni kovanec, in sicer s stranjo, na kateri je zapisana vrednost, boste imeli vedno polno denarnico,
• kdor vsaj enkrat ne nazdravi polni luni, ne zasluži sreče (grška zdravica),
• kdor ob polni luni pije alkoholne pijače, ne pozna meja,
• če si ženska umije obraz z vodo, v kateri se je čez noč ogledovala polna luna, si bo zagotovila božansko lepoto,
• za povečanje prsi naj si device (!) razgalijo svoje prsi in jih opolnoči pokažejo polni luni (iz knjige o čarovništvu),
• ob polni luni ne bi smeli sprejemati pomembnih odločitev,
• če boste spočeli otroka ob polni luni, obstaja velika verjetnost, da bo moškega spola,
• naše telo ima ob polni luni veliko večjo moč vsrkavanja; to velja tako za koristne (vitamini, hranilne kreme) kot tudi strupene snovi (alkohol in opojne snovi).