Enostavno zato, ker smo vsi različni. Zelo enostavno kajne? Zakaj torej želimo biti popolni in se vsakomur prilagajati, trobiti v isti rog, če je to nemogoče? Prav tako ni potrebe, da bi se vsi strinjali z vsakomer, niti se vam ni treba strinjati z menoj.
V naši kolektivni zavesti je nekako zasidran stereotip, ki temelji na zgodovinskih dejstvih in na tem, da smo kot narod preživeli tudi tako, da smo gospodarjem (beri Avstro Ogrska, Italija, Nemčija…) kimali in se z njimi na zunaj strinjali, da ne bi dobili udarcev, v sebi pa smo stiskali pest in se borili s kulturo, lastnim unikatnim jezikom, pisano besedo in s tem, da se v naši globoki biti nismo dali nikoli potujčiti. Na to bi morali biti ponosni.
Sedaj živimo v nemirnih časih, smo na razpotju novih ureditev, miselnost se spreminja, kvazi red, kot smo ga poznali, se razsuva in utira pot novim razmišljanjem in aktivnim ljudem, ki imajo vizijo ter vedo, da se z njimi nek del ljudi ne bo strinjal, a vseeno se zavedajo, da je sedaj čas, ko je potrebno potegniti voz v pravo smer.
Sedaj pa preidimo iz globalnega in zgodovinskega vidika na makro nivo vsakega od nas. Prepričana sem, da ste se vsi že kdaj našli v situaciji, ko ste želeli ustreči, biti tako dobri, da vas kdo od avtoritete opazi in pohvali. To so lahko starši v našem otroštvu, lahko je učitelj ali profesor v času šolanja, to je lahko trener pri nogometu ali plesu oziroma vsi tisti, katerih mnenje nam veliko pomeni. S tem, ko želimo ustreči, lahko premaknemo meje in naredimo čudeže ali pa pademo v kalup pričakovanega.
Po drugi strani pa se je treba zavedati, da je vsem nemogoče ustreči in da bomo vedno deležni kritike, še posebej takrat, ko bomo štrleli iz povprečja. V naših geografskih krajih velja, da če štrliš po bilo kateri lastnosti, se te prime stigma, za tvojim hrbtom govorijo, da si čuden, nenavaden ali pa nor. Večina ljudi se zato vda v to, da ne izstopajo, da ostanejo v sivem povprečju in se nikomur ne dajejo v zobe. Tako živijo svoj miren del življenja in za večino je to edini način bivanja.
Nekateri pa enostavno moramo »požreti« dejstvo, da smo mogoče malce drugače razmišljujoči, morebiti smo preveč iskreni ali pa pozitivni, optimizem v tehle svinčenih časih ni ravno pozitivna lastnost, bolj je domače to, da je treba jamrat, stokat in se kar naprej pritoževat. Oznaka, da razmišljaš s svojo pametjo je skoraj sinonim za nekoga, ki se bo slej kot prej znašel v zagati. Biti povprečen pač ni bistvo poslanstva in uresničitve vizije. Da vsem želiš ustreči je okov, ki ti prepreči izraziti svoje potenciale in svojo voljo, saj kimaš tako kot se pričakuje.
Da se posameznik upa misliti s svojo glavo, je v veliki meri odvisno tudi od vzgoje in možnosti sprejemanja drugačnih pobud že od malčka naprej. Da ima človek pogum upreti se dogmam, ki veljajo, je odvisno od tega, kako nor je, kako močen ego ima in kaj ga žene v uresničitev zastavljenega cilja. Če mu ni mar, ali bo s tem ustregel večini, potem je na dobri poti, da realizira nalogo, ki si jo je zadal. Med takšne izstopajoče posameznike lahko štejemo slovenske športne gladiatorje in šampionke, ki se ne menijo za bolečine in trdo delo, temveč garajo vsak sleherni dan za vsako kolajno in pokal. Tu je mladi in perspektivni sloj bodočih upravljalcev podjetij, ki niso umazani s preživelimi vzorci in ki imajo znanje in vizijo. To je vsakdo izmed nas, ki misli s svojo glavo in ki se ne da voditi kot ovce za pastirjem, lahko nas je peščica, ki mislimo drugače, a tudi to je nekaj. Ohranimo optimizem in ni se nam treba klanjati pred nikomer, sploh pa ni treba vsem ustreči, saj je to nemogoče.
