Vsi si želimo svobode, toda nihče si je ne upa izkoristiti

Zdi se, da je novejša zgodovina človeštva osredotočena na doživljanje svobode kot ene od največjih vrednot v življenju. Posledica tega je, da vsakdo med nami bije svojo bitko za osvojitev te dragocene nagrade. Vsi si želijo biti svobodni, toda kaže, da vsi ne mislijo, da je treba dar svobode tudi izkoristiti. Današnja predstava svobode je podobna zlati mrzlici iz nekih drugih časov, vendar s pomembno razliko: bojim se, da so tisti, ki so iskali zlato, vedeli, čemu ga iščejo, in se domislili tisoče načinov, kako bodo izkoristili to želeno kovino, če jo najdejo.

Danes pa, po drugi strani, praktično nihče med nami ne ve, zakaj si želi svobode? Najpogosteje pravimo, da za to, da lahko “počnemo, kar si želimo”. Toda svoboda, ki je samo svobodna, brez pravil, ki je brez vsebine in namena, spominja na primer skopuha, ki obupano zbira bogastvo, hkrati pa živi v revščini. Noben skopuh ne zmore pojasniti, čemu niti za koga zbira svoje bogastvo; enostavno ga je prevzela želja po posedovanju.

Danes imamo naslednji primer: vsi si želimo svobode, vsi zahtevamo svobodo zase in za druge, toda nihče si je ne upa izkoristiti, kaj šele dopustiti drugim, da jo izkoristijo. Nihče se ne upa zavezati s svobodno odločitvijo, ki bo trajna in trdna; nihče si ne želi tvegati svoje opevane svobode za nekaj ali za nekoga. Svoboda je vrednota, ki je redko izkoriščena, običajno pa se izraža kvečjemu z vzkliki in protesti, pri čemer se lahko konča tudi z nasiljem proti tistim, ki imajo drugačno mnenje o tem, kaj pomeni biti svoboden in kaj naj bi bilo svobodno izražanje volje.

OGLAS

Danes je svoboda omejena na ravnodušno iskanje določenih elementov, ki nam bodo pomagali živeti lagodno, brez kakršnih koli obveznosti …

Plemeniti ideali, dostojanstven način življenja, vzvišena čustva, vera v Boga in usodo vseh ljudi so cilji, ki se običajno ne povezujejo s svobodo. Danes vlada prepričanje, da je najsvobodnejši prav tisti, ki mu manjkajo vse naštete vrednote; velja prepričanje, da zvestoba čustvom ali ideji omejuje človekovo svobodo. Tako je svoboda omejena na ravnodušno iskanje določenih elementov, ki nam bodo pomagali živeti lagodno, brez kakršnih koli obveznosti, skratka, da bi se lahko svobodno spremenili, brez kakršnega koli tveganja, ki ga prinašajo same spremembe ali vprašljivi trenutki stabilnosti. Živimo v svetu svobodnih ljudi, ki so svobodni, vse dokler ničesar ne počnejo. Toda za to pasivno svobodo se skriva strašljiva resničnost suženjstva, ki je pretežno posledica vklenjenosti v verige strahu, neodločnosti, nezmožnosti izbire in udejanjanja izbranih idej, občutkov in del, ki so vredna voljnega žrtvovanja te svobode, potem ko je ta svoboda praktično osvojena in udejanjena.

Klasična filozofija nas je naučila, da je svoboda dar, ki pripada tistim, ki poznajo sebe in vladajo sebi. Taki ljudje se ne branijo delovanja ali samožrtvovanja, temveč se razvijajo z vsako izkušnjo in postajajo svobodnejši. Živimo v obdobju revnih skopuhov, ki umirajo od lakote ob pogledu na lastno bogastvo in ki raje obupavajo v tesnobi, kot da bi porabili samo en cekin svoje svobode. Dejansko stanje je tako, da, ponovno, zaradi materialističnega pogleda delamo napake in sodimo enako o vseh stvareh.

Svoboda ni kup zlata, ki se s porabljanjem zmanjšuje, temveč prav nasprotno, to je humano stanje, vrlina duše, ki se razvija s stalnim udejanjanjem.

Da, lahko naredimo napako, če se obvežemo. Toda kdo nas lahko prepriča, da ne delamo napake, če se izogibamo vsem obveznostim? In mar ni značilnost svobode ta, da prepoznamo in popravimo napake, kadar jih prepoznamo? To je dragocen prispevek filozofije k nič manj vrednemu iskanju in doseganju individualne in kolektivne svobode.

Avtor: Delia Steinberg Guzman