Kot dojenčki ki smo privekali v ta svet, smo popolnoma prepuščeni našim skrbnikom. Izkustvo popolne predanosti in odvisnosti, prinaša s seboj temeljno doživljanje, ki nas bo spremljalo celotno življenje.

Uglašenost naših staršev, na naše notranje potrebe po varnosti, negi, ugodju v nas ustvarja vzorčne modele, na katerih se bo gradil naš vedenjsko-kognitivni in emocionalni razvoj.

Biti otrok je tako močno povezano z ranljivostjo.

Vsak otrok hlepi po občutku ljubezni, saj mu zagotavlja občutek varnosti in možnost razvoja. Nenehna bitka v vsakem posamezniku se kaže ravno na tem področju. „Biti ljubljen“ je klic vsakega otroka, arhetip le tega pa še ostaja v nas tudi takrat ko smo odrasli. Skozi odraščanje vsak posameznik izkusi ranjenost, ki jo prinaša pozicija odvisnega otroka in težnja po ljubezni, ki nam zagotavlja preživetje. Vprašanje je kako globoke so te rane.

OGLAS

Kot otroci smo vsi nezavedno ustvarjali obrambne mehanizme, ki so nas obvarovali pred občutkom ranjenosti, krojili strategije kako pridobiti občutek ljubljenosti in s tem gradili naš notranji jaz, ki se je na podlagi ponotranjenja občutka ljubljenosti vedno bolj gradil ter krepil.

Močni odnosni vzorci, ki so nastali iz odnosa med vami kot otrokom ter vašo mamo in očetom, predstavljajo model, kateremu nezavedno sledimo celotno življenje.

Odnos, ki je temeljil na osnovi ljubeznivega sprejemanja vaše individualnosti ter dopuščanja le te; je dober predpogoj za izpopolnjujoče odnose.

Če pa temu ni bilo tako, ste svojega notranjega otroka vedno bolj zapirali za nezrelimi obrambami, ki so vam omogočile „psihično preživetje“. Ta otrok je še vedno v sebi neljubljen, saj se je za ljubezen moral podrediti, prekomerno prilagajati, zanikati samega sebe, samo zato da bo sprejet. Odnos starši – otrok je tako lahko poln ran in bolečin, ki živijo naprej v odrasli osebi.

Pogosto se ta „ notranji otrok“ začne oglašati skozi depresijo, anksioznostjo in v obliki različnih strahov. Lahko se oglaša tudi skozi iskanje primanjkljaja ljubezni, ki ga v odraslosti želi nadomestiti z ljubezenskim odnosom, kompulzivnim ponavljanjem odnosnih vzorcev, ki se končajo v bolečini, odvisnostjo ali drugimi različnimi avto-agresivnimi vedenji. Obrambe in strategije, ki so nastali v nas kot otrocih, so naša dediščina iz otroštva. Težava nastane takrat, kadar jih uporabljamo v drugačnem okolju, kadar nam več stare obrambe ne služijo več.

Človek, ki je živel v agresivnem okolju, ne zaupa, je na preži, skriva svoja čustva. Obrambe so enake kot v otroštvu, čeprav morda sedanje okolje več ni tako ogrožajoče kot je bilo takrat. In tako je posameznik ujet v vedno staro zgodbo in nadaljuje se življenje v začaranem krogu.

Kadar nam naš „ranjen otrok“ še vedno govori in kriči po razrešitvi, je čas da mu prisluhnemo in ga odrešimo.

Pot k svojim najbolj ranljivim temnim delom ni enostavna, večje kot so rane, težje je vstopiti v stik s svojim „ranjenim otrokom“.

Ključ do celjenja starih otroških ran je, da se jih zavedamo, jih ozavestimo v varnem okolju in ne obžalujemo za izgubljenimi deli otroštva ali bolje rečeno za izgubljenimi deli izpopolnjujočega odnosa med mamo in očetom, ki nista zmogla dati več, na koncu sledi odpuščanje saj so tudi naši straši „samo ranjeni otroci“.

Če čutite da je v vas ogromno bolečine ali občutek velike praznine, ki se odražata skozi številne simptome, je mogoče čas, da poiščete strokovno pomoč psihoterapevta, ki vam bo pomagal stopati k vašim temnim bolečim delom sebe in vam nudil vso varnost ob tem da spoznate vašega „ranjenega otroka“.