Vztrajati ali oditi?

Ljudje smo čudna bitja. Partnerja se imata rada, a skupaj ne moreta biti. Prepričana sem, da vam to dejstvo zveni znano. Povem vam, da je žalostno gledati pare, kako se prav trudita, da se ne bi slišala in razumela. Dajte se zamislite nad svojim partnerskim odnosom, pa preverite v kakšni meri drži spodnja zgodba z vašo zgodbo.

Par je star okoli 50 let, skupaj sta tako rekoč od svojih najstniških let, imata dva odrasla otroka, postala sta tudi že dedek in babica. Videti sta odlično, mladostna sta in pravzaprav na zunaj zelo lepa človeka. Pa sta se v vseh teh letih izgubila. Četudi na ves glas in z vso vnemo trdita, da se imata zelo rada, ne moreta več skupaj živeti in mož se je bil prisiljen odseliti. Verjamem, da se ljubita, a skupno življenje se jima zdi po novem nepredstavljivo.

Kar trdi soproga o določenih dogodkih v njunem skupnem življenju, mož ne sliši kot dejstva ali pojasnitev situacije, temveč dojame njene besede kot napad na sebe in sliši le tisto, kar njemu predstavlja očitek. Venomer ponavlja, da ga žena posipa z vsemi mogočimi očitki iz preteklosti, pa četudi so se neki dogodki zgodili že pred 10 ali 20 leti. Gospa te dogodke vleče ven vedno v tistih situacijah, ko hoče nadvladati moža. Gospod se upira tako, da beži v delo in v izogibanje soočanjem z lastno ženo, na vsake toliko pa izgubi kontrolo in začne kričati. Mož prizna, da s tem izvaja verbalno nasilje, a pri tem skesano pove, da enostavno ne zna več in ne more več kontrolirati pritiska, ki ga čuti s strani soproge.

OGLAS

Seveda je v tej situaciji tudi gospa prizadeta, ne razume, da mož ne sliši njenih pripovedi, zahtev ali želj in venomer ponavlja, da se zelo dosti pogovarjata. Verjamem, da komunicirata, vendar se pri tem postavlja vprašanje ali se sploh slišita, ali sploh znata evaluirati vsebine, o katerih teče pogovor? Ponavadi se ljudje po dolgih letih, preživetih skupaj, niti ne slišimo več oziroma eden drugega izklopimo in ne slišimo poante ali močne vsebine, ki nam je sporočana. Ker smo »izklopljeni«, delujemo zgolj na svojem »prav« nivoju, vse kar partner pove, nas niti ne zanima, ker običajno to občutimo kot napad na nas in naše mišljenje.

Seveda to ne vodi nikamor. Ste se do semkaj že prepoznali? Če ste se, potem se prosim zamislite nad svojim komuniciranjem, poslušanjem in slišanjem partnerja. To so tri različne kategorije, ki vsaka po svoje opredelijo nivo sodelovanja v zvezi. No, seveda se to lahko aplicira tudi na odnos starši-otrok ali na odnos zaposleni-nadrejeni.

Če predpostavljamo, da si dva posameznika, ki sta izbrala, da delita svoje življenje eden z drugim, želita dobro in sodelujeta v skupno zadovoljno in mirno življenje, potem menim, da bi vsakdo lahko vložil v takšno zvezo svoj trud, energijo, željo da se ima lepo in seveda tudi voljo, da sproti čisti in gradi svojo vezo. To je seveda povezano z določenim investiranjem sebe in svoje energije, a kot smo se učili že v osnovni šoli, brez vložka ni rezultata.

Včasih je potrebno tako malo, da se imamo lepo, zadovoljno in srečno.

Kdaj ste se zalotili, da vas je prešinil občutek sreče? Ali bi ga sploh prepoznali? Kaj to sploh je sreča in zadovoljstvo? Ustavite se za trenutek in prisluhnite sebi in temu, kaj vam pravi vaš notranji glasek.

Prepričana sem, da vsakemu od vas pravi, da se splača nekaj dati od sebe, da potem tudi nekaj dobiš. Ali je to tako težko? Ni, kajne. In zakaj se torej bolj ne potrudite in začnete poslušati z možgani sebe in posledično svojega partnerja? Vedno se obrestuje!