Zakaj je naš pogled na stara leta tako neusmiljeno mračen

OGLAS

Povzetek iz knjige Lepota let:

»Mlad« in »star« sta koristni besedi s posebnim pomenom. Prva pomeni »da je za tabo kratko življenje«, druga, »da je za tabo dolgo življenje« ali da si »ne več mlad« (čeprav imam za ta drugi pomen raje besedo starejši). Besedi ne pomenita privlačen/grd ali trendovski/staromoden ali neumen/moder in nista binarni. Ker smo ujeti v zanikanje starosti, ne opazimo, da so take enačbe napačne. Ne gre za to, kako stare se počutimo, temveč za to, kakšne občutke nam zbuja starost ali dejstvo, da nismo več mladi.

. . . . . . . . .

OGLAS

Postavite v vrsto naključno skupino sedemdesetletnikov in ne boste mogli verjeti, da so se rodili istega leta. Ker se različno hitro staramo, je v nekem pogledu smiselno zavreči istovetenje s kronološko starostjo. Zato tudi številni osemdesetletniki trdijo in to iskreno, da se v sebi še vedno počutijo stare petdeset, štirideset ali celo trideset let. Drugi razlog je ponotranjeni starizem, zaradi česar je zatajevanje tako problematično. Številki daje več moči, kot si je zasluži, prispeva k starističnim podmenam o tem, kaj starost označuje, in starističnim stereotipom o tem, kakšna je videti starost, ter nas oddaljuje od naše kohorte.

. . . . . . . . .

Moje noči na plesišču se zdaj končajo v vroči kopeli z ledenimi blazinicami na obeh kolenih (smešno na pogled, a občutek je odličen). Domnevala sem, da gre le za vstopnino pri moji starosti. Še na misel mi ni padlo, da se moj hrbet, ki je enako star, odlično počuti, ali da je poskakovanje na plesišču morda zahtevalo davek tudi od mlajših prijateljev. Drugače rečeno, da gre mogoče enako ali bolj kriviti opravila ali okoliščine — betonska tla, kuhanje za štirideset gostov.

. . . . . . . . .

Kot je napisala Simone de Beauvoir, veliko bolj veličastno: »Če ne vemo, kdo bomo, ne moremo vedeti, kdo smo. Prepoznajmo se v tem starcu ali tisti starki. Nujno je, če želimo prevzeti celotnost svoje človeškosti.« V svetu, ki vse bolj ločuje po rasi in razredu in tudi po starosti, je preseganje te ločnice − da bi prepoznali našo skupno človeškost − radikalno dejanje.

. . . . . . . . .

Starejši možgani so vzdržnejši zlasti na čustvenem področju. Slike možganov po osemdesetem letu kažejo spremembe v čelnih režnjih, ki stopnjujejo sposobnost za spoprijemanje z negativnimi čustvi, kot so jeza, zavist in strah. Starejši občutijo manj družbene tesnobe in manj družbenih fobij. Tudi ko se te samostojne veščine procesiranja okrnejo, normalni starajoči se možgani omogočajo večjo čustveno zrelost, prilagodljivost na spremembe in ravni dobrobiti. To so nevrološki temelji krivulje sreče.

. . . . . . . . .

Zato sem zadržana do nagnjenja, ki povezuje »modrost« s starostjo v sijoč celofan in jo podarja kot industrijsko pripravljeno darilno košaro vsakomur s sivimi lasmi. Da, mladostniki so predvidljivo utrudljivi in življenjske izkušnje navadno pripomorejo k premišljenim odločitvam in bolj vsebinskim pogovorom, toda domneva, da je modrost, prav kot gube, neogiben rezultat staranja, je oblika obrnjenega starizma.

Življenja in staranja ni mogoče ločiti. Staranje ni bolezen. (Sicer bi bilo tudi življenje bolezen.) Staranja« ni mogoče »ozdraviti«. Starati se pomeni živeti. Kot je dejala Anne Karpf novinarju Brianu Lehrerhu: »Nič bolj ne morete biti proti staranju kot proti dihanju.«

Kar je moja stara mati imenovala odrevenelost, moj ortoped imenuje stenoza, akupunkturist zastajanje qija in splošni zdravnik artritis. Z nikomer drugim se kaj dosti ne pogovarjam o tem, saj je a) dolgočasno in b) stanju nočem pripisovati preveč pomena.

Prepoznajte, da se življenje konča. Tako osmislite sedanjost.

Če slišite: »Kaj pa pričakujete pri svoji starosti?«, poiščite drugega zdravnika.

Zgubani starci, ki seksajo? Beh! Zakaj že misel na to v toliko ljudeh prikliče nekaj podobnega gnusu? Seks nam bolj kot karkoli drugega pomaga, da se počutimo bolj žive, in ob misli, da bomo vse do konca uživali v mesenih užitkih, se ne bi smeli zgražati, temveč se je veseliti.

Večina med nami je zlahka opustila zamisel, da je seks namenjen le razmnoževanju. Čas je, da odložimo spremno zamisel, da je seks le za mlade, in si ogledamo ozkoglednost, ki jo podpira. Mladi odrasli seksajo. Ljudje srednjih let seksajo. In veste kaj? Ženske, ki so bile v srednjih letih spolno aktivne, še naprej seksajo — kot tudi njihovi partnerji.

Ne sprašujemo, kdaj so ljudje prestari za petje ali sladoled; zakaj bi bili prestari za seks?

Norme v zvezi z zmenki so postale bolj enakopravne. Ženske nič več ne postavajo in čakajo, da bo pozvonil telefon, kot so to počela spodobna dekleta v petdesetih letih prejšnjega stoletja, saj lahko same povabijo ali dajo pobudo za seks. Starost torej podeljuje precejšnjo samozavest in odločnost.

. . . . . . . . .

Spoznala sem skoraj petdeset osem- in devetdesetletnih delavcev, ki so počeli vse od striženja las in streženja v restavracijah do poučevanja petja in vodenja družb za stike z javnostjo. Zgodba za zgodbo je potrjevala nešteto koristi zaposlenosti — predvsem družbeno povezanost — in zmožnost, da tudi v poznih letih ohraniš poklicno sposobnost in vključenost. Ker je mnogim ljudem to preprečeno, plačujemo visoko ceno, tako individualno kot družba.

Ste že kdaj slišali, da bi se kdo opisal kot ostarelega? Izogibajte se besede. Preskočite tudi starostnike, saj namigujejo na betežnost in na to, da pozna starost združuje ljudi v nekakšno enolično zvrst, kar je neznansko daleč od resnice.

Ponosna starost je za vsakogar, ki noče obžalovati, da se zbudi dan starejši, ki pripoznava, da je dolgo življenje privilegij, kar v resnici je, in ki je pripravljen nasprotovati strukturam moči, ki so osnova vse diskriminacije.