Vprašanje, ki se nahaja v naslovu, meri na posameznike, ki so odrasli, stari so 30 in več let, pa še vedno živijo pri svojih starših in še vedno so prosti kot ptički na veji.
Takšen način življenja vedno več ljudi postaja pravi kulturni in sociološki fenomen, v Italiji pa tudi že pri nas se je prijel vzdevek »mamin hotel«. Kaj pa manjka posamezniku, če lepo še naprej živi doma, mama opravlja celoten servis, kot je kuhanje, pranje, likanje, sam pa pride domov in je za vse poskrbljeno.
Zakaj pa je treba odrasti, si najti službo, skrbeti za svoje prihodke, se odseliti od staršev in začeti oblikovati partnersko zvezo in posledično družino? Predvsem je to potrebno za zdrav razvoj osebnosti in zaradi tega, da se za svoje življenje in odločitve prevzame polna odgovornost. Kajti, zdravo gnezdo, v katerem sta starša s svojimi otroki, se lahko oblikuje v smislu, da novo nastala družinica postavi svoja pravila in odnose tako, kot jih pač sama zna. Za vsako odločitvijo bodo vedno določene posledice.
Če ostane odrasel posameznik doma, mu seveda ni potrebno skrbeti za vsakodnevne rutinske zadeve, saj je vse urejeno, skuhano, pospravljeno, sam pa lahko egoistično skrbi le zgolj za sebe in za zadovoljevanje lastnih potreb. S tega stališča ne čuti potrebe po prilagajanju, po iskanju kompromisov, ki pa je vedno nujno potrebno pri oblikovanju zveze z drugo osebo ali pri oblikovanju družine ter kasneje vzgoji otrok. Taki »mamini otroci« so vase zaverovani, egocentrični in v veliki meri niso sposobni oblikovati kvalitetnih medsebojnih odnosov, ker jih vedno nekaj moti, vedno imajo potrebo biti v alfa poziciji, s tem pa seveda nikoli ne odrastejo, ne prevzamejo polne odgovornosti za svoje življenje in osebni razvoj.
Da bi lahko kvalitetno odrasli in se odcepili od svojih staršev v vseh pogledih, se moramo zavedati lastne samostojnosti, vedeti moramo kdo smo in kaj je naše poslanstvo.
Dejstvo je, da živimo v ekonomsko težkih in zapletenih časih, kjer je težko kupiti lastno stanovanje brez pomoči bank ali družine. Pa saj je vedno bilo tako! Poznam mnogo družin, kjer odrasli otroci še vedno živijo s starši in sploh nimajo namena, da bi se odselili na svoje, čeprav imajo možnost in jih stanovanje tako rekoč čaka. Mnogi starši si želijo po mnogih letih odrekanj in skrbi za otroka, da se le-ta končno tudi odcepi in zaživi na svoje, sami pa končno pridobijo čas za posvečanje sebi in svojim hobijem, eden drugemu ali tistemu, kar jih pač veseli.
Odgovorni starši svoje otroke povečini vzgajajo tako, da jim privzgojijo lastno vrednost in samostojnost, kar pomeni, da si tudi sami otroci kot odrasle osebe želijo samostojnega življenja, ki vključuje obiske staršev, ne pomeni pa življenja z njimi v skupnih bivalnih prostorih. Takšni otroci kot odrasle osebe bodo lažje prilagajali svoje potrebe in zahteve partnerjevim, iskanje ugodja vseh družinskih članov bo enostavnejše in družinska klima bo zdrava in kvalitetna.
Tisti, ki živijo pri starših, kljub temu, da bi lahko že sami oblikovali svoje družine, najdejo vedno vse polno izgovorov zakaj so še pri starših. Sicer je tudi res, da nekatere to moti a ne morejo ali ne želijo ven iz kroga udobja, ki jim ga nudi primarna družina. A vseeno bi poudarila, da naj vsak igra svojo vlogo, ki je nastala skozi socializacijo, da naj sprejme odgovornost ter si ustvari svoje življenje, ki bo oblikovano na zdravih temeljih. Tako bo narejena osnova tudi za lastne otroke, ki jim bomo s svojo trdnostjo in ljubeznijo vzor, ko pa naši otroci zrastejo, jih naučimo leteti ter jih vzpodbudimo, da raztegnejo krila in odletijo na svoje.
