Pri svojem delu se skoraj vsakodnevno soočam s pari, ki po določenem številu let ugotovijo, da se nimajo o čem več pogovarjat, da si grejo na živce, da jih na partnerju vse moti in da se zataknejo v slepi ulici.
Običajno so pari stari med štirideset in petdeset let, otroci so sredi odraščanja ali pa se že počasi pripravljajo, da zapustijo domače gnezdo, denarno in materialno si je par ustvaril nekaj, da lahko pokažeta in bi lahko ugodno in prijetno živela še naprej. Vendar, ko gre za čustvene zadeve, ki so v partnerski vezi vedno prisotne in ko vsakodnevna rutina postane samoumevna, se začne dogajati marsikaj neprijetnega in tudi žalostnega.
V modernih časih, v katerih živimo in v razmerah, ko sta oba spola dokaj izenačena na vseh področjih, se vedno bolj pogosto dogaja, da je žena tista, ki se odloči, da zakona ne bo več reševala in vedno znova podpirala tiste tri famozne vogale. Sploh, ko je situacija takšna, da se moški še vedno oprijemljejo tradicionalnih vlog voditelja, tistega, ki vse zna in tistega, ki mu je vse dovoljeno.
Zelo pogoste so situacije, ko mož po deset in več let neprestano očita ženi, da ni dovolj sposobna, da ni dovolj dobra mama, da ji nikoli ni za seks z njim, da nikoli ne zna dovolj dobro skuhati, zlikati, da itak ne zna voziti avta, kaj šele da bi znala tako dobro kot on delati z računalnikom, MP predvajalnikom in ostalo tehnološko šaro. Seveda moram omeniti še to, da takšna žena mnogo let pokorno posluša moža, kako jo ponižuje in omalovažuje, kako ji govori, da je debela in nesposobna, vse to pa zavoljo nekakšne ljubezni, ki naj bi ju združila v »sveti« zakon ali pa zaradi ljubega miru. Dostikrat pride to poniževanje že tako daleč, da se žena ne upa več biti gola vpričo lastnega moža, ker jo je strah, da ji bo spet govoril neprijetne in boleče stvari, brez trohice empatije ali razmisleka, da so to vendar žalitve in ponižanja.
Kot rečeno, pa vseeno živimo v takšnih turbulentnih časih, ko je tudi žena tista, ki nosi domov polovico prihodka in družinskega proračuna, ko je ženska tista, ki je prav tako diplomirala ali doktorirala, ko lahko sama nadzoruje rojstva otrok, in takšni ženski enkrat lahko poči »film« o neskončnem poslušanju kritik moža na lastni račun. Odloči se, da bo prekinila to igro, ki jo psihično, fizično in čustveno izčrpava ter obelodani soprogu, da želi ločitev.
Kaj se zgodi ob tej novici?
Velika večina moških v tem trenutku šele dojame, da se lahko zgodi, da bo izgubil vse tisto, za kar je toliko let menil, da je samoumevno in kar je lahko tako lahkotno poniževal in teptal. Ne more dojeti, da je odločitev žene resna in da se pri tem ne misli kaj dosti pogajati. Sprva mož poskuša igrati žalostno osebo, ki obljublja nebesa, ki pravi, da kar je govoril, ni mislil tako resno (pa čeprav je ponavljal žalitve in zaničevanja vrsto let!), da naj se žena premisli, da saj ni tako hudo… Druga faza je jeza, ko začne ženo obmetavati z žaljivkami, s tem, da je nora, da ne ve kaj dela, da tako pa to ne gre, tretja faza pa je zanikanje dejstva, da se zakon razpada.
Ko se ločitev kljub vsem preprekam realizira, ostane mnogokrat nebogljen mož sam in osamljen, brez opore, brez varnosti in v letih, ko ni več toliko privlačen za vsako damo, ki gre mimo. Takšna situacija je vedno boleča, vseeno pa je vprašanje ali se je iz tega gospod kaj naučil? Če je zmogel realno pogledati resnici v oči in če se je zavedel, da je dejansko mnogo let zelo škodljivo deloval na svoj sedaj že razpadli zakon, je velika verjetnost, da v novi zvezi, če pride do nje, ne bo več tako aroganten in samovšečen ter da bo znal ceniti, kar ima. Na žalost se dogaja tudi obratna situacija, ko kljub takšni boleči izkušnji moški ne zmore preiti iz svojih okovov in plašnic, ki mu omejujejo pogled na celotno sliko ter celotno bolestno zgodbo ponovi z novo partnerko.
Znanstveniki poudarjajo in sama lahko potrdim iz lastnih dognanj, da so moški ob ločitvi res slabše opremljeni za tako imenovano samsko življenje: sami si morajo na novo organizirati zadeve, ki so jih prej soproge in sami niso imeli pojma kje se kaj naredi, kdaj in kako. Mnogi ne znajo biti sami, ker so do sedaj bili navajeni na polno hišo, nekaterih se loti obup in depresija, ker se začnejo zavedati, da se jim je urejeno življenje razpadlo, da ne govorim o bolečinah, ko niso z otroki…..a na žalost je za kesanje prepozno, prevladal je ego, samoljubje in tradicionalna ozkoglednost, ko je veljalo, da si moški lahko vse privošči, ženska pa naj bo lepo tiho, naj iz službe prinese nekaj denarja in naj pokorno skrbi za dom, moža in otroke. Slaba novica za moške je, da je teh časov pri nas konec.
Zato vedno znova svetujem, da naj se partnerja in zakonca res pravočasno zavesta, kako se pogovarjata, kaj si želita, kakšno prihodnost hočeta zgraditi za sebe in družino. Predvsem pa naj poudarim, da v zvezi ni prostora za poniževanje, maltretiranje, nespoštovanje partnerjev ter da naj oba reagirata zrelo, postavita meje, povesta kaj ne dopustita in kako bi želela, da bi bilo. To vsekakor velja tako za moža kot ženo, kajti v zakonu sta vedno dva. V tem članku je bil poudarek na moških, ki žal prepozno spregledajo svoje napačno ravnanje in nosijo težke posledice, kdaj prihodnjič pa bomo bolj podrobno pogledali, zakaj žene v zakonu mnogokrat manipulirajo.
Spoštujte svoje partnerje in partnerke, može in žene, spoštujte svojo izbiro zakonca kot sopotnika skozi življenje in kot starša vaših otrok. Omogočite sebi in otrokom ter vaši celotni družini varnost in mir, poskusite misliti kakšen korak naprej in pretehtajte svoje odločitve in neprimerno obnašanje. Pozitivne posledice bodo hitro vidne, hvaležne pa vam bodo še generacije, ki bodo sledile.
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
