Zakaj nas strah pred temo ovira pri osebnem razvoju?

OGLAS

»Včasih je treba biti v temi, da lahko vidimo jasno.«
Peter Mulraney, Moje življenje je moja odgovornost

Zakaj nas strah pred temo ovira pri osebnem razvoju?

Kot otroci smo se v večini bali teme. Ta strah nam je prirojen, povezan je z našimi primarnimi instinkti. Mogoče nam zato tudi kasneje, v odraslem življenju, večinoma ni prijetno preživeti nekaj časa v kakršni koli obliki teme, čeprav je nujen korak v našem razvoju. Preživeti čas v temi pomeni preživeti čas v samoti in tišini. Biti odklopljen od sveta in usmerjen v svoj notranji svet.

Izziv današnje družbe je, da smo nenehno obdani s hrupnim zunanjim svetom. Skoraj nikoli nismo sami. Samo pomislite, koliko časa preživimo na družabnih omrežjih. Večino časa smo priklopljeni na svoje pametne telefone ali kakšne druge pametne naprave. Pogosto se ne moremo odtrgati od teh naprav, da ne bi zamudili kakšne informacije in ostali neobveščeni o kakšni pomembni ali nepomembni stvari.

OGLAS

Se še spomnite, kako smo preživeli v času pred internetom, ko smo sveže novice prebirali iz časopisov, kar je potešilo našo potrebo po novicah? Vsekakor nismo bili cele dneve priklopljeni na prebiranje novic. Kar smo prebrali, smo prebrali, in za tisti dan smo opravili z informiranjem iz zunanjega sveta. Ves preostali čas smo brez problema namenili drugim dejavnostim.

Včasih smo čakali cele dneve, tedne ali celo mesece na novice od svojih prijateljev in sorodnikov iz drugih krajev. Včasih pa smo čakali tudi dlje, da so novice prišle z drugega konca sveta. Na žalost je večina novic le balast, ki nas ovira, da ne živimo svojega življenja v tem trenutku, z ljudmi, ki so ta trenutek z nami.

Naši otroci si danes česa takega sploh ne morejo predstavljati. Takega načina življenja ne poznajo. Moji otroci meni povedo, da govorim kot nekdo iz časov dinozavrov. Da danes brez pametnih naprav pač ne gre več. Med varnostnimi ukrepi, ko je ta oblika druženja edina dostopna, jim niti ne morem oporekati. A ko se vrnemo v »normalno življenje«, bo iz mene znova spregovoril dinozaver, ki bo otrokom »težil«, naj se družijo v živo.

Tema kot darilo priložnosti

V tem kaotičnem in glasnem zunanjem svetu, ki vdira v našo zasebnost s pametnimi napravami, je tišina, oblika teme v svetu zvoka pravo darilo. Omogoča nam, da slišimo svojo intuicijo, ki jo preglaša vsakodnevni hrup okrog nas.

Tema nam daje priložnost, da se ustavimo in poglobimo vase. Ta proces izključuje zunanji svet. Ne potrebuje zunanje osvetlitve. Svetloba se bo pojavila od znotraj navzven, potem ko bomo preživeli nekaj časa v temi in ljubečem spoznavanju svojega notranjega sveta.

Včasih se pojavi tema v obliki tesnobe, ko se spoprijemamo s svojo preteklostjo in z vprašanji, s katerimi raje ne bi imeli opravka. Nekateri ljudje take misli najraje potlačijo z zdravili ali s kakšno drugo zasvojenostjo, namesto da bi se z njimi pogumno spopadli, o njih premislili in odkrili lekcijo, ki jim je bila dana.

Dokler smo obdani z bliščem svetlobe, nismo v stanju videti svoje sence, ki nas preganjajo iz teme podzavesti. Spoznavanje lastnih senc nam omogoči, da z razumevanjem in s sočutjem zacelimo svoje rane in opravimo s temnimi deli sebe za vselej. To nas bo rešilo odvisnosti od zunanje svetlobe, saj bomo sami postali luč, ki bo oddajala svetlobo iz notranjega v zunanji svet.

Za razmislek

Kdaj ste nazadnje sedeli v temi, brez vseh naprav, in pri tem vztrajali, dokler niste vedeli, kaj bo vaš naslednji korak?
Ste sploh pomislili na tak pristop?
Si lahko predstavljate sproščeno tišino, v kateri se nežno družite s sabo, s svojimi mislimi in občutki, ter doživljate stanje globokega miru?

Ustrezna dejanja

Vzemite si čas za sedenje v tišini, z zaprtimi očmi, in poslušajte, kaj se dogaja v vas.
Naj sedenje v tišini postane vaša vsakodnevna praksa.
Preživite dan brez svojih naprav.
V dnevnik si zabeležite misli in opažanja.