Zakaj prihaja do konfliktov in kako jih razrešiti? – Komunikacija v partnerskem odnosu

Po podatkih Statističnega urada RS je v Sloveniji letno število razvez večje od ene tretjine novo sklenjenih zakonskih zvez. Raziskave kažejo, da je nezadovoljstvo v partnerskih odnosih največkrat posledica nerazrešenih konfliktov med partnerjema in prav ti so pogosti razlog za to, da partnerja ne najdeta več skupnega jezika in se odločita za razvezo. Ob tem ni znano koliko partnerjev zaradi nerazrešenih konfliktov ostaja nezadovoljnih in nesrečnih v svojem partnerskem odnosu.

Posledice konfliktov se pogosto odražajo v obliki potlačenih čustev (jeza, žalost, krivda, zamera, …) in slabo vplivajo na psihofizično zdravje posameznika, kvaliteto njegovega življenja in njegovo uspešnost. Zaradi težav v partnerskem odnosu pogosto trpi vsa družina.

Na osnovi navedenega lahko predpostavimo, da je učenje razumevanja samega sebe in partnerja (sočloveka), komunikacijskih veščin in reševanja konfliktov v odnosih osnova za harmonično življenje vsakega posameznika v družinski in širši skupnosti.

Pri soočanju para s konfliktom, partnerji uporabljajo različne pristope, vendar vsi ne vodijo v rešitev konflikta. Prvi pristop uporabi partner, ki je prepričan v svoj prav, in svoje stališče o konfliktni situaciji brezkompromisno uveljavi na osnovi svoje fizične in/ali psihične premoči. Drugi pristop je, da partner sicer meni, da ima prav, vendar ne želi uveljaviti svojega stališča, ker si ne želi konflikta oziroma se mu skuša za vsako ceno izogniti. Tako prvi kot tudi drugi pristop iz odnosa sčasoma izrineta ljubezen in spoštovanje, izhlapi pa tudi osebno zadovoljstvo in občutek prostora za prisotnost v odnosu.

OGLAS

Objektivna resničnost situacije, v kateri je prišlo do konflikta, je osnova za pogovor tudi v partnerskem odnosu. Ker se objektivna resničnost situacije razlikuje od resničnosti, ki jo zaznava posameznik (subjektivna resničnost), se je potrebno o svojih zaznavah s partnerjem pogovarjati na osnovi dejstev in osebnega doživljanja.

Če partnerja želita rešiti nastale konflikte je njuno potrebno, da drug drugega poslušata, slišita, se razumeta in se dogovorita o zanju sprejemljivi rešitvi.

Da nas druga oseba sliši je potrebno uporabiti jezik, ki ga ta razume in v načinu sporočanja upoštevati partnerjev osebnostni tip predvsem v načinu podajanja vsebine. Tako je osebi, ki je storilnostno naravnana, sporočilo potrebno podati na osnovi dejstev, dokazov, brez čustvenih nabojev, jo vprašati za mnenje in ji dopustiti, da odločitev sprejme sama. Medtem ko je pri komunikaciji z osebo, kateri merilo uspeha ni dosežek temveč medsebojno razumevanje, potrebo najprej nekaj časa posvetiti spoštljivi vzpostavitvi odnosa na osebnem nivoju, šele nato se lahko posvetimo vsebini.

Za pogovor je potrebno izbrati primeren trenutek in primerno okolje. Če se kateri koli partner nahaja v afektu, je potrebno, da se najprej pomiri. Vsak partner naj v miru ugotovi, kaj si pravzaprav želi, kaj je zanj resnično pomembno. Sledi pogovor, v katerem vsak partner govori o sebi (v 1. osebi ednine), svojem doživljanju in zaznavah v situacijah in razloži zakaj se prizadeva, mu je tisto dotično pomembno, kajti na ta način lahko doseže, da ga partner razume in uvidi njegov pozitiven namen in ga razume. Če v komunikaciji uporabimo »ti stavke«, to partner pogosto doživlja kot napad nase, kot kritiko pred katero se »avtomatsko brani ali napade nazaj«. Posledica tega je, da partnerja ne razumeta potreb, želja in pozitivnega namena drug drugega, temveč se čutita s strani drug drugega nesprejetega in nespoštovanega.

Pogovor v okviru reševanja konflikta naprej zajema pojasnitev stališč, nato raziskavo možnosti za rešitev ter na koncu dogovor o rešitvi.

1. V fazi pojasnitve stališč, prvi partner in nato še drugi partner najprej spregovorita o svoji zaznavi, doživljanju, potrebah in željah.
2. V fazi raziskave lahko raziščeta primernost različnih možnosti premostitve razlik oz. zadovoljitve potreb in želja.
3. Na koncu se partnerja dogovorita o zanju najboljši sprejemljivi oz. kompromisni rešitvi.

Dogovarjanje je običajno uspešno, kadar se oba partnerja cenita in se prizadevata za odnos, ki izhaja iz medsebojnega spoštovanja in upoštevanja.

Reševanje konfliktov je »korektiven ukrep«, ki je potreben, če partnerja ne uspeta premostiti medsebojnih osebnostnih razlik, zato je koristno v partnerskem odnosu delovati tudi preventivno. Medsebojne razlike, ki v primeru, da jih prezremo, pogosto vodijo v konflikt, izhajajo predvsem razlik v subjektivni zaznavi resničnosti, razlik v merilih, o tem kaj je prav in kaj ne, prebujanja, ozaveščanja in zdravljenja čustvenih ran in reakcij na osnovi vzorcev nastalih v ranem otroštvu, pristranskosti do sebe ali do druge osebe oz. pretirane kritičnosti do partnerja ali do sebe, sklepanja na osnovi nepopolnih informacij in pretiravanja ter pretirane odvisnosti od primarne družine ali prijateljev.

Ker smo si ljudje med seboj različni in vsak od nas doživlja »zunanji svet« na osnovi svojega »notranjega sveta«, se je za razumevanje v partnerskem odnosu potrebno pogovarjati, pogledati na situacijo tudi iz partnerjevega vidika in nevtralnega vidika (meta položaja). Skozi navedeno se partnerja spoznavata in poglabljata poznavanje ter razumevanje drug drugega. Na osnovi tega se lažje cenita in spoštujeta, sta v odnosu drug do drugega iskrena, si zaupata in izražata medsebojno hvaležnost, kar pa vodi v odnosno-obojestransko svoboden in zadovoljujoč partnerski odnos. Tako postaja medsebojna različnost bogastvo medsebojnega odnosa zaradi katerega pridobita oba partnerja več, kot bi lahko izkusil vsak sam.

Partnerski odnos nas lahko bogati ali siromaši. Izbira je odločitev obeh partnerjev. Vsak pri sebi in v sodelovanju drug z drugim, lahko vsako stanje izboljšujeta in razvijata v smer, ki si jo želita.

Stalnica življenja in tudi partnerskega odnosa je sprememba, ki zajema rast, razvoj in dozorevanje vsakega od partnerjev ter njunega medsebojnega odnosa. Če nekaj ne deluje, lahko vedno poskusimo še drugače.