Pri mojem delo vedno znova ugotavljam, da kljub ozaveščanju, osebe še vedno vztrajajo v nemogočih odnosih in situacijah. Z različnimi metodami se lahko hitro in enostavno stvari spremenijo in oseba zaživi svoje poslanstvo v polni meri. Naučimo se igrati našo lastno igro življenja in prenehamo igrati igro drugih.
Razložila vam bom primer iz prakse:
Gospa je imela težave v zakonu, bil je prisoten alkohol, fizično in psihično nasilje. Poročena je 30 let, vedno si je želela potovati in obiskovati razna izobraževanja na področju osebne rasti. Toda partner se s tem ni strinjal in nasilje se je stopnjevalo. Poleg tega ima doma še veliko dela na posesti. Vse to je botrovalo, da se je pojavila depresija. Zavedati se je začela, da ne more tako naprej in začela se je dodatno ukvarjati s športom. V novem okolju je spoznala različne osebe, toda še vedno je vztrajala v isti energiji. Moje prvo vprašanje je bilo zakaj in česa jo je najbolj strah ob spremembi, kajti vemo, da je vsaka sprememba izstop iz naše cone udobja.
Cona udobja pa je vse tisto kar mi že poznamo, pa naj bo še tako hudo ali boleče, v tem primeru je to:
- Fizično nasilje
- Obtoževanje
- Strah pred nasiljem
- Vonj po alkoholu
- Samo obtoževanje
- Odpovedovanje spolnosti.
Tukaj je le nekaj naštetih in kaj se zgodi potem ko izstopimo iz cone udobja in želimo naprej:
- Potrebno se je izpostaviti pred partnerjem in postaviti mejo
- Strah pred reakcijo okolice in sorodnikov
- Strah pred tem kako bodo reagirali otroci
- Največji strah pa je, kaj bomo počeli potem, ko tega več ne bo.
Takrat je potrebno določiti nove cilje in prevzeti odgovornost za svoje življenje, saj do sedaj tega ni bilo potrebno, ker smo imeli izgovor in krivca za vse naše težave, nedelo, nizko samopodobo , seksualno odmikanje in prekrivanje nezainteresiranosti za partnerja.
To je igra katero igramo izključno z enim razlogom, strah nas je ali smo dovolj dobri, kajti potem ostanemo samo mi brez dodatkov, kot so otroci, soprog, nazivi , občutek žrtve itd…. Veliko je tega tudi na delovnih mestih, ne glede na trenutno krizo, se še vedno lahko vprašate zakaj vztrajam v takšni energiji, da me šef ponižuje, da se vedno dokazujem, da si ne upam na dopust, da se bojim konkurence. Veliko je takšnih primerov in takšno stanje vodi v bolezen.
Pričnite razmišljati kaj vas zadržuje v coni udobja in česa vas je strah, ko boste izstopili iz nje. Že samo s tem boste dosegli velik napredek. Vse je zelo enostavno, kar preveč, da bili si upali verjeti, da je res.
