Morda je prav zdaj nastopil čas, ko ima človeštvo naposled možnost stopiti na pot velikih sprememb, ki bodo prinesle nesluten napredek tako na duhovni kot na materialni ravni.
Če se ozremo po svetu, ki krvavi v številnih vojnah in sovraštvu ter je na robu klimatske katastrofe, je skoraj nemogoče biti optimist, toda morda je nastopilo obdobje, da se zavemo moči, s katero lahko spremenimo svet. Razumska in objektivna stvarnost, ki se odziva na nič več in nič manj kot na čustvo ljubezni, je po pravilu »skrivnosti« najvišje in najmočnejše orožje. Ko smo izpolnjeni z ljubeznijo, smo usklajeni z najžlahtnejšo frekvenco in svet okrog nas se spreminja na bolje.
Knjiga Skrivnost, ki so jo v letu dni prodali v 9 milijonih izvodov in po njej posneli film, govori o preprostem in vseobsegajočem zakonu privlačnosti. Ta je po mnenju avtorice Rhonde Byrne in njenih sogovornikov, ki jih predstavlja v knjigi, najmočnejši univerzalni zakon. Ob pomoči »skrivnosti«, če ji seveda verjamemo, se je možno rešiti bolezni, depresije in kroničnih bolečin ter v svoje življenje pritegniti blagostanje, ljubečega partnerja, poklicni napredek in lep dom, skratka − do temeljev spremeniti vse, kar nam v življenju povzroča nelagodje in težave.
Večno!
Zakon privlačnosti je po trditvah iz Skrivnosti nastal na začetku časa, obstajal je od vekomaj in bo obstajal večno. Ta zakon določa celotno ureditev vesolja, vsak trenutek našega življenja in vsako posamezno izkušnjo, ki jo doživimo v življenju. Vsemogočni zakon privlačnosti oblikuje našo celotno življenjsko stvarnost, njegov mehanizem in orodje pa so naše misli, občutja in čustva. Zakon privlačnosti potemtakem pomeni temelj in hkrati nadgradnjo tega, kar uči strategija pozitivnega razmišljanja − in še več.
Številni veliki misleci iz preteklosti so govorili o zakonu privlačnosti kot o zakonu ljubezni, o njem pa pričajo tudi vse religije, kar je še najlaže doumeti, če neobremenjeno, laično in z otroško radovednostjo prebiramo nekatere religiozne zapise. Tako vsi poznamo trditev, da na svetu ni ničesar močnejšega od ljubezni, saj je to najvišja frekvenca, ki jo lahko posameznik pošlje v svet in vesolje.
Kvantna fizika potrjuje
Kakšno je torej načelo, po katerem deluje zakon privlačnosti!? Misli so magnetno valovanje in imajo določeno frekvenco. Ko razmišljamo, naše misli odhajajo v vesolje in pritegujejo vse, kar ima enako frekvenco. Vse odposlano se vrača k svojemu izvoru, kar pomeni: če večinoma razmišljamo o stvareh in situacijah, ki jih ne želimo, pritegnemo prav te. Zakon privlačnosti je absoluten in se ne more motiti. Dr. Fred Alan Wolf, kvantni fizik in predavatelj, nas v knjigi prepričuje, da njegove trditve ne izhajajo s stališča neumnega sanjarjenja in bedastega zamišljanja, marveč z ravni globljega, temeljnega razumevanja stvari.
Trdi, da se je kvantna fizika dokopala do spoznanj, ki potrjujejo ta temeljni univerzalni zakon, a tudi, da vesolje ne more obstajati, če ga ne prežema um, in da um pravzaprav oblikuje tisto, kar opazuje. Te drzne ugotovitve resda niso nove, vendar zagotovo spadajo na rob, kjer se srečujeta fizika in filozofija. Vsekakor pa napovedujejo novo dobo, v kateri bo človeštvo potrebovalo širše okvire razmišljanja, znotraj katerih se bodo zlahka povezovali filozofi, antropologi, fiziki, biologi in njihove ideje, ki bodo sčasoma nadomestile razdrobljen in monoracionalistični pristop. Za zdaj ti znanstveniki in misleci delujejo na ta način šele v manjšini in s tem tvegajo, da jih njihova okolja označijo za neresne zgube. Kljub temu je vse več vrhunskih znanstvenikov, ki izstopajo iz glavnega toka znanosti ter preizkušajo nove pristope.
Tehnike so različne
Vse strategije načela pozitivnega razmišljanja bi lahko razumeli kot predstopnjo in tehnike, ki naj bi nam pomagale, da se približamo pozitivnemu stanju, v katerem zakon privlačnosti deluje v našo korist. Najpomembnejše od vsega je, kako se počutimo − ali si dovolj živo predstavljamo, da smo že zdravi, srečni, bogati in zadovoljni. Če si, se stvarnost začne pomikati v tej smeri.
Nekaterim bo k cilju pomagala molitev ali meditacija, drugi bodo začeli tako, da bodo razčlenili svoja čustva, počutje in konkretno situacijo ter natančno določili, kaj želijo spremeniti − in predvsem, kakšen naj bo končen rezultat. Iz besednega zaklada in misli bi bilo treba izgnati besede »ne morem«, saj si s takimi in podobnimi zatrditvami postavljamo omejitve. Stvar je v tem, da si privoščimo vero v nemogoče, pravzaprav v čudeže, ter opustimo običajno prizemljenost in objektivnost. Zagotovo se bo našel kdo, ki bo rekel, da smo ob zdravo pamet, toda če poskusimo, pravzaprav nimamo česa izgubiti.
Hvaležnost za vse dobro
Eden od učinkovitih in nemara najlažjih načinov uporabe »skrivnosti« je hvaležnost za vse dobro, ki se nam dogaja v življenju, a tudi za vse, kar že imamo. Hvaležnost je hkrati eden od temeljnih delov znanja vseh velikih religijskih tradicij. Rhonda Byrne meni: ko začnemo razmišljati o vsem, za kar smo lahko hvaležni, nas bo v življenju presenetilo vse več stvari, ki si enako zaslužijo našo hvaležnost.
To je trenutek, ko se znajdemo na frekvenci hvaležnosti, in vse dobro se bo znašlo v našem dosegu. Naslednja stopnja je vizualizacija vsega, kar želimo; ta vizualizacija pa naj ne bi bila statična, marveč gibljiva podoba dogajanja, ljudi in stvari, ki jih v življenju želimo in pričakujemo, pri čemur pazimo, da so naša pričakovanja skladna z našimi željami, da torej ne pričakujemo tistega, česar si ne želimo.
Ko pri vizualizaciji dosežemo osebni, notranji občutek, da je vse zamišljeno že kar tu, smo dosegli, kar želimo. Poznavalci »skrivnosti« namreč zatrjujejo, da to že obstaja na ravni vibracij in energije ter da se bo vse odčitalo tudi v stvarnem svetu. Čista magija torej, kaj pa drugega, boste rekli. Seveda, če imate vero, isto, o kateri so govorili vsi veliki duhovni učitelji človeštva, vero, ki po njihovih besedah zmore razdvojiti morja in premakniti gore.
Nasprotno mnenje
O hvaljenem in čaščenem pozitivnem razmišljanju obstajajo tudi drugačna mnenja, ki v resnici pomenijo zanko te strategije, v katero lahko pademo, če stvari jemljemo preveč površno.
Barbara Held je ameriška psihologinja, kariero pa si je ustvarila z nasprotovanjem, kot pravi temu, »terorju pozitivnega razmišljanja«, ki jo zagovarjajo njeni kolegi, a tudi »množica psevdokvalificiranih vsevedov in modernih gurujev psihe, ki so napisali na metre knjig za samopomoč«. Barbara Held pravi, da je slabo počutje normalno, če smo se nedavno ločili, če so nas vrgli iz službe, če smo v dolgovih ali nas je zdravje pustilo na cedilu. Govori o tem, da je stališče, ki pravi »razmišljajte pozitivno«, v Ameriki že postalo imperativ in obveznost. Če je ne zmorete izpolniti, v marsikaterem okolju postanete skorajda družbeno nesprejemljivi.
Barbara Held je petnajst let delala kot klinična psihologinja, ki so ji klienti nenehno govorili: »Vem, da ne bi smel biti tako žalosten, ne bi se smel počutiti tako slabo, ne bi smel biti tako potrt …«. Skratka, obtoževali so se, ker se niso počutili dovolj dobro, ker jim ni uspelo misliti dovolj pozitivno, ker so se v različnih težkih življenjskih položajih počutili slabo. Ko jim je »dala dovoljenje«, da sprejmejo stališče, po katerem se je včasih le dopustno slabo počutiti, potožiti prijateljem in bližnjim, izjokati svojo žalost ali pa vse svoje križe in težave samo izliti na papir, jim je odleglo. Nekateri so celo prišli do sklepa, da sploh ne potrebujejo terapije. Okrevali so po naravni poti in se uprli pritisku nujnosti pozitivnega razmišljanja. Barbara Held je prepričana, da so stroga načela in zapovedi glede pozitivnega razmišljanja nesprejemljivi, za številne ljudi, ki so po naravi zaskrbljeni in tesnobni, pa celo škodljivi. Škodljivo se je torej delati, kot da je vse čudovito in kot da smo veseli, v resnici pa se nam trga srce.
Pozitivnega mišljenja tudi ne gre jemati na način, ki bi onemogočil sočustvovanje s trpečimi, saj bi nam to odvzelo človečnost, namen pa bi se sprevrgel v svoje nasprotje.
Ne gre samo še za eno nekoristno frazo
Ameriški znanstveniki so nedavno opravili zanimivo raziskavo, s katero so želeli natančneje določiti moč ter povezavo pozitivnega razmišljanja in delov možganov, ki so bržkone odgovorni za občutke radosti in sreče. Uporabljali so sofisticirano tehnično opremo, s katero so spremljali možgansko aktivnost petnajstih mladih ljudi − sedmih moških in osmih žensk, ki so si morali zamišljati različne scenarije. Odkrili so, da optimistične misli prihajajo iz dveh predelov v možganih, ki sta bila ob razmišljanju o pozitivnih in veselih dogodkih veliko aktivnejša od ostalih.
Odkritje predelov v možganih, ki sta neposredno povezana z »rojevanjem« pozitivnih misli, je ključno tudi za odkrivanje korenin depresije, ki muči vse več ljudi. Depresija naj bi tako pravzaprav pomenila »pomanjkanje pozitivnih misli« ob hkratnem pomanjkanju pozitivnih in optimističnih čustev. Fiziološko gledano gre za premajhno aktivnost delov možganov, ki se imenujeta prednji cingulum in amigdaloidno jedro.
Avtor: Manca Pirc Oreškovć
www.viva.si
